Zlati abonma 2013/14
Gallusova dvorana
4. zlati
Sreda, 26. februarja 2014, ob 20. uri
Gallusova dvorana
Filharmonični orkester iz Strasbourga
Orchestre philharmonique de Strasbourg
Dirigent: Marko Letonja
Solist: Kit Armstrong, klavir
Program:
Hector Berlioz
Rimski karneval, uvertura, op. 9
Frédéric Chopin
Koncert za klavir in orkester št. 1 v e-molu, op. 11
Allegro mestoso, risoluto
Romanca: Larghetto
Rondo: Vivace
*
Ludwig van Beethoven
Simfonija št. 7 v A-duru, op. 92
Poco sostenuto–Vivace
Allegretto
Scherzo. Presto
Allegro con brio
Koncertnih uvertur je Hector Berlioz (1803–69)napisal celo vrsto, od katerih pa mu je bila najljubša prav Rimski karneval. Je »bolj živa, bolj sveža in prinaša marsikaj novega, kar je ena njenih največjih napak kot vsa moja druga dela,« je izjavil skladatelj. Na krstni predstavi leta 1838 je njegova opera Benvenuto Cellini iz neznanih razlogov doživela neuspeh. Skladatelju pa je bilo žal za nekaterimi posrečenimi glasbenimi domisleki, tako da je v letih 1843–44 sestavil iz motivov te opere koncertno uverturo Rimski karneval. Opera ostaja nezasluženo še danes v pozabi, Rimski karneval pa se je uveljavil kot hvaležna, velikokrat izvajana, mojstrska orkestrska skladba.
Oba klavirska koncerta, ki ju je ustvaril, sta mladostni deli Frédérica Chopina (1810–49). Danes je bolj ali manj tudi ugotovljeno, da je kot prvi nastal Koncert v f-molu, št. 2, in za njim ta v e-molu, št. 1. Tej zamenjavi naj bi bilo krivo dejstvo, da je bil e-molov koncert v tisku objavljen prvi. Chopin teh koncertov ni pisal po tradiciji Mozartovih ali Beethovnovih koncertov, se pravi koncertov, v katerih solist in orkester navežeta dialog, temveč koncert, v katerem je predvsem solist izpostavljen kot virtuoz, orkestru pa je odmerjena le okraševalna vloga. Pojavili so se sumi, da Chopin ni obvladal inštrumentacije, slišati je bilo celo, da naj bi bil orkestrski part napisal nekdo drug . . . Pozneje so poskušali orkestrski del preinštrumentirati, dodajali so nove glasove, ki naj bi izpolnjevali dozdevno praznino, a se je vselej izakazalo, da te »izboljšave« koncert le skazijo in mu jemljejo značaj, ki mu ga je namenil skladatelj.
Prvi stavek (Allegro maestoso): V uvodu prestavijo violine tri teme. Kot prvo prevzame klavir prvo temo, kmalu zatem pa še drugo, lirsko, in zatem še tretjo. Sledi prepletanje prve in druge teme. V nadaljevanju sledijo izvajalsko-tehnično zalo zahtevne pasaže in figure za klavir. V sklepnem delu stavka prinese orkester najprej uvodno temo, stavek pa konča s kadenco, ki od solista terja popolno obvladanje inštrumenta.
Drugi stavek (Romanca: Larghetto) je v glavnem speven in je pisan v treh tonalitetah: E-, H- in Gis-dur, v srednjem delu se jim kot kontrast pridruži še dramatični cis-mol. Chopin se v oddelkih »legatissimo«, »dolcissimo« pa tudi »con forza« in »veloce« izkaže kot mojster okraševanja z velikim okusom. Brez premora konča ta stavek lirski, poetični Larghetto.
Rondo v uvodu tretjega stavka je pisan kot stiliziran poljski ljudski ples krakovjak – njegov dvočetrtinski takt prevladuje ves stavek, čeprav se melodične teme nad njim menjajo. Tudi zdaj dobi solist v dialogu z orkestrom priložnost, da se izkaže. S pravim ognjemetom hitrih pasaž in zapletenih akordičnih prijemov se koncert veličastno konča.
Sedma simfonija Ludwiga van Beethovna (1770–1827)je nastajala v letih 1811–12, ko je napredujoča otoskleroza skladatelja toliko spravila ob sluh, da mu tudi »slušni stroj« (Hörmaschine), izdelek izumitelja metronoma Johanna Nepomuka Mälzla, ni nič pomagal. Za sporazumevanje z okoljem so skladatelju tako preostali le »konverzacijski zvežčiči«. Evropa pa je v tem času ždela v negotovosti, ali se bo Napoleon s svojimi vojskami lotil Rusije ali ne, skladatelja je navdušenje za Korzičana vsekakor že minilo.
Simfonijo so pod skladateljevim dirigentskim vodstvom krstno izvedli 8. decembra leta 1813. Na sporedu dobrodelnega koncerta v korist protinapoleonskih borcev je bila tudi skladba Wellingtonova zmaga pri Vittorii, prav tako izpod Beethovnovega peresa. Obe deli sta izzvali velikansko navdušenje. V orkestru so igrale skladateljske veličine, kot so bili: Ludwig Spohr, Johann Nepomuk Hummel, Giacomo Meyerbeer in Antonio Salieri! Splošnega navdušenja občinstva niso delili nekateri ugledni glasbeniki, čas pa je seveda pokazal, da niso imeli prav.
V uvodu prvega stavka (Poco sostenuto–Vivace) se izoblikuje plesni ritem, značilen za vso skladbo. Zanimiva je popolna podobnost neke teme iz tega stavka s temo iz ene od Mozartovih mladostnih simfonij, ki je Beethoven ni mogel poznati. Možnosti sta dve: ali gre za kar neverjetno naključje ali pa za delo tretjega skladatelja, ki je »navdihnilo« tako Mozarta kot Beethovna.
Drugi stavek (Allegretto) ima kot prvi stavek značilen ritem in je pisan v slovesnem duhu, ki spominja na procesijo. Na reprizni izvedbi decemba leta 1813 je ta stavek izzval tolikšno navdušenje, da so ga morali ponavljati.
Tretji stavek (Scherzo. Presto) se začne z nekoliko spremenjeno temo uvoda simfonije, s svojo živahnostjo pa oblikuje kontrast k Allegrettu drugega stavka. Zvrstijo se nikoli do konca izpeljane ponavljajoče se teme. Petdelni Scherzo ima nenaden konec s petimi nepričakovanimi udarci, kar je Robert Schumann komentiral z besedami: »Naravnost vidi se, kako je skladatelj odvrgel pero!«
Zanimivi so tudi komentarji k začetku četrtega stavka (Allegro con brio) te simfonije. Carl Maria von Weber je menil, da je Beethoven »zrel za norišnico«, Friedrich Wieck, Schumannov tast, je bil prepričan, »da je ta simfonija lahko nastala le v zelo nesrečnih okoliščinah, ko je bil skladatelj pijan, predvsem pri prvem in četrtem stavku!« Ni bilo malo takih, ki so menili, da skladatelj v tem delu namesto duha ogovarja plitka čustva. Po drugi strani pa je švicarski muzikolog Harry Goldschmidt zapisal: »Bolj udarnega finalnega stavka Beethoven potem ni več napisal!« Bettina von Armin pa, da je ta glasba »klic k osvobajanju ljudstev«.
Peter Bedjanič
Filharmonični orkester iz Strasbourga
V dolgoletni zgodovini so Filharmoničnemu orkestru iz Strasbourga, ki deluje vse od leta1855, mednarodna obzorja odpirali izjemni dirigenti, kot soHans Pfitzner, Otto Klemperer, George Szell, Hans Rosbaud, Ernest Bour, AlceoGalliera, Alain Lombard, Theodor Guschlbauer, Jan Latham-Koenig, Marc Albrecht, odseptembra 2012 pa Marko Letonja.
Orkester posebno pozornost posveča gostovanju prestižnih dirigentov, kot so Felix
Mottl, Edouard Colonne, Paul Paray, Hermann Scherchen, Ernest Ansermet, Charles
Munch in Wilhelm Furtwängler, katerega skladba Te Deum je bila prvič poustvarjena v Strasbourgu leta 1911. Sloviti skladatelji, kot so Berlioz, Brahms, Saint-Saëns, Mahler, Richard Strauss, Reger, d’Indy, Boulez, Lutoslawski in Penderecki, so orkester vodili ob izvedbah svojih del.
V sezoni 2005/06 je sestav za počastitev svoje 150-letnice pripravil pester program, ki je med drugim vseboval razstavo, slikovni album in posebni koncert. Ob tej priložnosti je gostil Forum evropskih orkestrov.
Orkester, ki ga oblikuje sto deset glasbenikov, si je mednarodno slavo utrdil s številnimi gostovanji na tujem ter posnetki in televizijskimi prenosi. Filharmonični orkester iz Strasbourgaje obiskal številne evropske države (Avstrija, Nemčija, Švica, Velika Britanija, Belgija, Nizozemska, Hrvaška, Slovaška, Španija, Italija, Grčija in Poljska) ter večkrat gostoval na Japonskem, v Braziliji in Argentini.
Nastopil je na prestižnih glasbenih festivalih v Parizu, Montreuxu, Asconi, Londonu, Bratislavi, Besançonu, Orangeu, Aix-en-Provenceu, Montpellieru, Atenah, Kanarskih otokih, Saint-Denisu, Granadi in na Flandrijskem festivalu. Sestav je gostoval tudi v Lizboni in Luxembourgu, ko sta bili mesti Evropski prestolnici kulture.
Filharmonični orkester iz Strasbourgavsako leto na svojem sedežu izvede več kot trideset koncertov, predano pa se posveča tudi glasbenemu ozaveščanju občinstva po vsej Alzaciji. Sodeluje z Rensko narodno opero ter se udeležuje številnih glasbenih dogodkov, kot sta Festival Musica in Festival de Musique de Strasbourg.
Diskografijo orkestra odlikujejo številni posnetki literature med 18. in 20. stoletjem, za katere je prejel številne nagrade in priznanja. V sezoni 2008/09 je sestav pod taktirko Marca Albrechtaza založbo PentaTone posnel Straussove simfonične pesnitve, Dvořákove in Schumannove klavirske koncerte z Martinom Helmchnom, ploščo Bergove orkestrske glasbe (Drei Orchesterstücke, Sieben Frühe Lieder, Altenberg Lieder) s sopranistko Christiane Iven, posnetekfrancoskih del Dukasa, Koechlina in Ravela (ki ga je zlasti pohvalno ocenila japonska revija The RecordGeijutsu) ter zgoščenko, posvečeno Korngoldu (novembra 2010 je prejela nagrado diapason d’or in bila plošča oktobra 2010 po izbiri portala ClassicsTodayFrance.com).
Leta 2001 je bilo ustanovljeno združenje Association Euterpe, ki si prizadeva za razširitev orkestrovega slovesa. Pridobiva privržence, ljubitelje glasbe, obiskovalce koncertov ter partnerje, pokrovitelje, darovalce in podjetja, ki podpirajo orkester.
Filharmonični orkester iz Strasbourgaje Evropski kulturni forum novembra 1996 nagradil z nazivom evropski simfonični orkester. Sestav je junija 1999 prejel tudi nagrado Clauda Rostanda (za najboljšo pokrajinsko lirično izvedbo) za uprizoritev Dialoga Karmeličank. Leta 1994 je francosko ministrstvo za kulturo sestavu podelilo naziv narodni orkester. Februarja 2006 je na podelitvi francoskih priznanj za klasično glasbo Les Victoires de la Musique Classique prejel nagrado za najboljši posnetek leta za zgoščenko s skladbami Jean-Louisa Agobeta.
Bibliografija:
– Le conservatoire et l’Orchestre philharmonique de Strasbourg (Genevieve
Honegger)
– Orchestre philharmonique de Strasbourg, un orchestre dans sa ville (Hervé Lévy et
Pascal Bastien) Ville de Strasbourg – Diffusion La Nuée Bleue
– Au tempo de l’Histoire, Catalogue de l’exposition organisée a l’occasion des 150
ans de l’OPS / Ville de Strasbourg
Diskografija:
Seznam izdanih posnetkov je na voljo na spletnem naslovu philharmonique.strasbourg.eu.
Marko Letonja je študiral klavir in dirigiranje pri profesorju Antonu Nanutu na Akademiji za glasbo v Ljubljani. V tem obdobju se je šolal tudi pri profesorju Otmarju Suitnerju na dunajski Akademiji za glasbo, na kateri je diplomiral leta 1989. Med 1991 in 2003 je deloval kot programski glasbeni direktor Orkestra Slovenske filharmonije. Med drugim je dirigiral orkestrom, kot so Dunajski simfoniki, Münchenski in Bremenski filharmonični orkester, Nemški državni orkester iz Stuttgarta, Hamburški simfonični orkester, simfonična orkestra iz Melbourna in Montereyja, Simfonični orkester Giuseppeja Verdija iz Milana (gostovanje) ter orkestra opernih hiš v Cagliariju in Stockholmu (z Nino Stemme).
Med letoma 2003 in 2006 je imel položaj glasbenega direktorja in glavnega dirigenta
tako Simfoničnega orkestra iz Basla kot tudi orkestra tamkajšnje operne hiše, kjer je vodil nove postavitve oper, kot so Tannhäuser, Traviata, Čarostrelec, Boris Godunov, Tristan in Izolda, Rigoletto in Don Giovanni. Poleg tega je s Simfoničnim orkestrom iz Basla objavil številne posnetke.
Vodil je uprizoritve del, kot so Pikova dama v Velikem gledališču v Ženevi, Romeo in Julija v rimskem Opernem gledališču, Nabucco v dresdenski Semperjevi operi, Il dissoluto assolto/Sveta Suzana, Zadeva Makropoulos in Hoffmannove pripovedke v milanski Scali, Pepelka v Narodni operi v Montpellieru, Rigoletto v Zahodnoavstralski operi v Perthu, Madama Butterfly v Nemški državni operi iz Berlina in Valkira v Renski operi, Glumači, Cavalleria rusticana in Leteči Holandec vLiričnem gledališču v Cagliariju, koncertno izvedbo Carmen z Münchenskim radijskim orkestrom in Traviata v Nemški operi iz Berlina.
Po poustvaritvah oper Valkira in Siegfried v lizbonskem Narodnem gledališču Sao Carlos je jeseni leta 2009 tam vodil tudi postavitev Somraka bogov. Med drugimi opernimi projekti omenimo dela, kot so Kavalir z rožo, Glas iz daljine in Iz mrtvega doma v Strasbourški operi, Traviata in Tosca v Stuttgartski operi ter Trubadur in Traviata v Operi Avstralija.
Na obsežnem gostovanju po Novi Zelandiji in Avstraliji poleti 2007 je na koncertih vodil orkester Philharmonia iz Aucklanda, Viktorijin orkester in Simfonični orkester iz Melbourna. V sezoni 2008/09 je postal glavni gostujoči dirigent Viktorijinega orkestra iz Melbourna. Leta 2011 je za koncertno turnejo vnovič obiskal Avstralijo in Novo Zelandijo. Od leta 2012 je glasbeni direktor Filharmoničnega orkestra iz Strasbourga in umetniški vodja Tasmanskega simfoničnega orkestra.
Enaindvajsetletni pianist in skladatelj Kit Armstrong je ena najvznemirljivejših osebnosti današnje klasične glasbe. Že v rosni mladosti so prepoznali njegov briljantni um, muzikaličnost in tehnično virtuoznost, danes pa slovi kot zrel umetnik na začetku izjemne ustvarjalne poti. Kot glasbenik brezhibne tehnike, izjemne glasbene nadarjenosti in poglobljenega glasbenega čuta se svoji umetnosti predaja tako analitično kot tudi čustveno. Časnik Independent je poudaril njegovo »sproščeno in ekspresivno suverenost« ter ga slavil kot »nadobudnega novega člana pianističnega panteona« in »skladatelja, ki ga ni dobro spregledati«.
Kit Armstrong se udejanja kot prepoznaven pianist in skladatelj. Recitale prireja v dunajskem Glasbenem združenju, amsterdamski koncertni dvorani Concertgebouw, Dvorani Wigmore v Londonu, Züriški Tonhalle, Berlinski filharmoniji, Kölnski filharmoniji, hamburški Laeiszovi dvorani in Palači lepih umetnosti v Bruslju. V minuli sezoni je Alfred Brendel njegovo poustvaritev Bachovih in Lisztovih del ocenil kot najbolj prepričljiv pianizem, kar jih je v zadnjih letih izkusil. Med večjimi sodelovanji z orkestri omenimo gostovanja z Orkestrom Philharmonia pod taktirko Christopha von Dohnánya, Leipziškim orkestrom Gewandhaus pod vodstvom Riccarda Chaillyja ter Škotskim komornim orkestrom in dirigentom Robinom Ticciatijem. Z veliko ljubeznijo se posveča tudi komorni glasbi ter je leta 2012 pri založbi Genuin izdal zgoščenko v sodelovanju z violinistom Andrejem Bjelovom in violončelistom Adrianom Brendlom, na kateri je med drugimi tudi Kitova skladba. Med umetnikovimi številnimi priznanji je šest nagrad Mortona Goulda za mlade skladatelje, ki jih podeljuje fundacija ASCAP, leta 2007 pa ga je za skladbo Struwwelpeter: Character Pieces for Viola and Piano taista fundacija nagradila s štipendijo Charlotte V. Bergen.
Diplomiral je na Curtisovem inštitutu v Filadelfiji in na Kraljevi akademiji za glasbo v Londonu. Klavir je študiral pri profesorjih, kot so Mark Sullivan, Eleanor Sokoloff, Claude Frank, pokojni Benjamin Kaplan, kompozicijo pa pri Michaelu Martinu. Vse od trinajstega leta ima veliko čast osebnega izpolnjevanja pri Alfredu Brendlu, ki ima nanj izjemen ustvarjalni vpliv. Po besedah velikega učitelja je Kit najbolj nadarjen glasbenik, kar jih je spoznal. Edinstveno razmerje med umetnikoma je zajeto v dokumentarcu Set the Piano Stool on Fire britanskega filmskega ustvarjalca Marka Kidela.
Kit Armstrong je odraščal v Los Angelesu, Londonu in Parizu. S klavirjem se je prvič srečal pri petih letih, pri sedmih pa je začel univerzitetni znanstveni študij. Kit je diplomiral iz klavirja in kompozicije na Kraljevi akademiji za glasbo v Londonu ter magistriral iz matematike na Univerzi Pierra in Marie Curie v Parizu.
