Torek, 11. februarja 2014, ob 19.30. uri
Gallusova dvorana
JAZZ BALET IZ MONTREALA/ BJM – Les Ballets Jazz de Montréal
Umetniški vodja: Louis Robitaille
Zero in On Osredinjenje (2010)
Koreografija: Cayetano Soto
Asistentka koreografa: Laura Fernandez Castello
Glasba: Philip Glass
Kostumi: Cayetano Soto
Lučno oblikovanje: Cayetano Soto; izvedba Daniel Ranger
Premiera: Banff, Kanada, oktober 2010
Trajanje: 7 minut
Produkcija: Jazz balet iz Montreala
Plesalca:Céline Cassone in Kevin Delaney
»Osrediniti: osredotočiti, usmeriti prizadevanje, dejavnost v sredino.« (SSKJ)
»V ničti sekundi moraš osrediniti vso svojo energijo in moč,« pravi Cayetano. To je zgradba, ki opredeljuje plesni duet Osredinjenje. Odrska površina je skrčena z namenom osredotočenosti izključno na plesalca.
»Soto kot filmski ustvarjalec Pedro Almodóvar sprevrača lepoto v prizadevanju za izraz nečesa drugega.«
Washington Post, Washington, ZDA, Rebecca Ritzel, 9. julij 2009
Cayetano Soto se je iz plesa začel izobraževati v rojstni Barceloni in študij nadaljeval na Kraljevem konservatoriju v Haagu. Po diplomi se je kot plesalec pridružil barcelonski skupini IT Dansa, leto pozneje pa postal član Münchenskega baletnega gledališča, za katero je ustvaril več uspešnih koreografij.
Njegov prvi celovečerni balet je bila nova produkcija Sna kresne noči, ki je premiero doživela julija 2006 v Lübecku in novembra 2006 v Schwerinu. Spomladi 2007 je za baletni ansambel Državnega gledališča v Braunschweigu ustvaril delo Dependent behaviour. Jeseni leta 2007 je Kraljevi flamski balet premierno predstavil delo M/C o razmerju med Marilyn Monroe in Trumanom Capotejem. Spomladi leta 2008 je za Stuttgartski balet ustvaril Two at a time in poleti istega leta Last but not least za skupino Northwest Pacific Dance Project. Julija je Ballet da Ciudade iz Sao Paula predstavil njegovo novo delo Canela fina. Oktobra je koreografiral delo za štiri plesalce v nürnberški cerkvi sv. Egidija, na Mozartovo glasbo in živo orkestrsko spremljavo. Leta 2009 je za Augsburški balet zasnoval delo Zero in On, ustvaril prvo koreografijo Fugaz za skupino Aspen Santa Fe Ballet, v Dortmundu uprizoril M/C in za Dortmundski balet zasnoval novo celovečerno različico dela Carmen, ki ga je
leta 2010 postavila tudi baletna skupina iz Brna. Sotova prva nova stvaritev leta 2010 je bila Kiss me goodnight za arnhemsko skupino Introdans, maja 2010 je za lizbonsko skupino Companhia nacional de bailado ustvaril koreografijo Pomladno obredje. Cayetano Soto deluje v Münchnu.
Predstavitveni film: https://vimeo.com/31907721
Night Box Okrov noči (2012)
Koreografija: Wen Wei Wang
Glasba: Amute, Olaf Bender, The Steals & Grafiti, Giorgio Magnanensi, Max Richter, Paul Rogers, Victoria R. Senking
Lučno oblikovanje: James Proudfoot
Kostumi: UNTTLD, Simon Bélanger, José Manuel St-Jacques
Projekcije: Catherine Faucher (produkcija); Denis Dulude in Christian Lalumiere (zasnova); Christian Mouzard (sodelavec)
Premiera: Erie (Pensilvanija), ZDA, april 2012
Trajanje: 35 minut
Produkcija: Jazz balet iz Montreala
Plesalci:Daniel Alwell, Céline Cassone, Christian Denice, Youri de Wilde, Kevin Delaney, Alexander Hille, Kiera Hill, Graham Kaplan, Morgane Le Tiec, Guillaume Michaud, Andrea Pena, Tara Williamson
Wen Wei Wang se je pri ustvarjanju nove koreografije za ansambel Les Ballets Jazz de Montréal navdihoval pri urbanem življenju, še zlasti njegovem nočnem utripu. Visokonapetostno delo Okrov noči (Night Box), v katerem se spletajo ljubezen, izguba, poltenost in radost, prikliče mestno intenzivnost zvokov, ritmov, glasbe in nenehnega utripanja luči. Neustavljivi koreografski gib spaja sodobni balet z uličnim plesom v izmeničnih slikah plesne skupine, tria, dueta ali solista.
Koreograf s pristopom, ki svetlobi podarja osrednjo vlogo, poustvarja celovit spekter nočne metropole: njenih intimnih prostorov, klubov, ulic. Različne, v temo potopljene prostore nenadoma oblije svetloba. Koreograf je pri ustvarjanju novega in svežega sloga, ki se napaja pri urbanem uličnem življenju, sodeloval z oblikovalsko dvojico UNTTLD iz Montreala.
»Človeški vsakdan predstavljamo s pomočjo telesnega jezika, energije, razmerij in čustvovanja, ki odraža svet, v katerem živimo. Iskrena zahvala plesalcem za sodelovanje in velikodušen prispevek h konceptu.«
Wen Wei Wang
Kritiški odziv:
»Wang predstavlja navdušujoči domišljijski svet brsteče moškosti in oslepljujočega poželenja … Briljantna gledališkost, duhovita, pronicljiva in vznemirljiva obenem …«
The National Post, Michael Crabb, 2009
Wen Wei Wang je v svet plesa vstopil že pri rosnih letih na Kitajskem, kjer se je rodil in odraščal. Uril se je pri plesno-vokalni skupini Langzhou in pozneje postal njen stalni član. Leta 1991 je odšel v Kanado in se pridružil skupini Judith Marcuse Dance Company, zatem pa sedem let plesal pri Baletu Britanske Kolumbije. Od leta 2003 se udejanja kot umetniški vodja zasedbe Wen Wei Dance. Je prejemnik številnih nagrad, kot sta nagrada za koreografijo Clifforda E. Leeja iz leta 2000 in nagrada isadora za koreografsko odličnost iz leta 2006. Poleg koreografij za Wen Wei Dance ustvarja tudi za zasedbe, kot so Albertski balet, Ballet Jorgen, Dancers Dancing, portlandski North West Dance Project in Vancouvrska operna hiša (operna produkcija Nixon na Kitajskem).
Predstavitveni film: https://vimeo.com/44868694
Harry (2012)
Koreografija: Barak Marshall
Pomočnika koreografa: Inbar Nemirovsky, Osnat Kelner
Glasba: Tommy Dorsey, Taraf Ionel Budisteanu, Balkan Beat Box, The Andrews Sisters, Anatol Stefanet, Dejan Petrović, Sidney Bechet, Warsaw Village Band, Madžarski kvartet, Goran Bregović, Maria Callas, Wayne Newton
Kostumi: Anne-Marie Veevaete
Lučno oblikovanje: Daniel Ranger
Premiera: Montauban, Francija, julij 2012
Trajanje: 40 minut
Produkcija: Jazz balet iz Montreala, v koprodukciji z Državnim umetnostnim centrom (Ottawa), Fundacijo Joyce Theater (New York), Centrom za uprizarjajoče umetnosti Segal (Montreal), Mestno občino Montauban in tamkajšnjim festivalom Danse en PlaceS.
Plesalci:Daniel Alwell, Céline Cassone, Christian Denice, Youri de Wilde, Kevin Delaney, Alexander Hille, Kiera Hill, Graham Kaplan, Morgane Le Tiec, Guillaume Michaud, Andrea Pena, Tara Williamson
Ameriški koreograf izraelskega rodu Barak Marshall se je za novo delo, ustvarjeno po meri plesalcev Jazz baleta iz Montreala, navdihoval pri notranjih vihrah, ki razdvajajo človeško dušo. »Življenje je nenehen boj,« pravi, »v katerem se neprestano srečujemo z nesoglasji, kulturnimi, spolnimi, zvrstnimi napetostmi.« Za dosego ravnovesja se je še zlasti treba prilagajati v razmerju med moškim in žensko. Stvaritev se osredinja na lik z imenom Harry, ki si prizadeva premagati tako fizične kot eksistencialne silnice. Koreografija, ki prekipeva od energije, uvaja stalno temo v medčloveških odnosih: spore in človeško zmožnost njihovega premagovanja. Koreografijo, katere zvočna kulisa predstavlja jazzovske melodije, izraelske ljudske pesmi in tradicionalno glasbo, prevevata upanje in duhovitost. Skupinske slike, trii in dueti se prepletajo v fantastični plesni ekstravaganci.
Kritiška ocena:
»Pred obsežnim gostovanjem po Združenih državah, Kanadi in Franciji je svetovna premiera koreografije Harry izraelsko-ameriškega koreografa Baraka Marshalla popolnoma navdušila občinstvo in dokazala, da plesalce Jazz baleta iz Montreala (ki letos obhaja 40. obletnico) odlikuje neprekosljiva tehnika.
Pri delu, ki ga je napisal izrecno za plesalce tega ansambla, je Barak zajemal iz duševnih bojev in razklanosti, s katerimi se spoprijema človeštvo – kulturnih sporov, njihovega izvora, kompromisov in prizadevanj za dosego ravnovesja in skladnosti. Koreograf izraelsko ljudsko glasbo, jazz in tradicionalno glasbo subtilno spaja v dinamično, spremenljivo in šaljivo gibalno sestavljanko iz triov, duetov in skupinskih baletnih slik.
Trinajst plesalcev skupine zna instinktivno vstopiti v ta izbrani in razposajeni vihravi svet, v katerem vsak gib zaznamuje svojstvena intenzivnost, saj koreograf meni, da ples sam po sebi ni dovolj. Ko plesalci kretnje navdajo s pomenom, delo lahko celovito upodobi razmerja med soljudmi. Zaradi veličastnih prizorov in izpopolnjene, prečiščene koreografije je Harry odličen izziv neprimerljivo nadarjenim plesalcev Montrealskega jazz baleta. Sijajna stvaritev!«
Barak Marshall, sin priznane plesalke, koreografinje in glasbenice Margalit Oved je bil rojen v Los Angelesu, kjer je tudi odraščal. Kmalu se je uveljavil kot eden najbolj inovativnih izraelskih umetnikov. Njegovo prvo delo Aunt Leah je osvojilo prvo nagrado na tekmovanju Shades of Dance, njegovo tretje Emma Goldman’s Wedding pa je leta 1998 zastopalo Izrael na Mednarodnem tekmovanju v Bagnoletu, kjer je prejelo prvo nagrado, priznanje adami, nagrado Bonnie Byrd za novo koreografijo in nagrado občinstva.
Njegova skupina je obsežno gostovala po vsej Evropi ter se predstavila v Berlinu, Lyonu in Parizu. Leta 1999 je na povabilo Ohada Naharina postal prvi hišni koreograf zasedbe Batsheva Dance Company. Udejanja se tudi kot pevec, kot solist je nastopil z umetniki ali sestavi, kot so Yo-Yo Ma in Silk Road Project, Yuval Ron Ensemble in Losangeleški judovski simfonični orkester. Barak je študiral družbeno teorijo in filozofijo na Univerzi Harvard. Je gostujoči predavatelj na Oddelku umetnosti in kulture sveta Kalifornijske univerze UCLA. Nedavno je prejel prestižno štipendijo creative capital grant za novo glasbeno produkcijo Symphony of Tin Cans z Margalit Oved in sestavom Balkan Beat Box. Njegovo delo Monger je bilo premierno predstavljeno oktobra 2008, z njim je gostoval po Izraelu, Evropi, Aziji in ZDA. Njegovo zadnje delo Rooster je bilo prvič uprizorjeno v Izraelski operni hiši novembra 2009; obe predstavi sta gostovali po Izraelu, Evropi, Aziji in Združenih državah. Deluje med Tel Avivom in Los Angelesom.
Predstavitveni film: https://vimeo.com/55041066
*
Mednarodno priznan plesni ansambel Les Ballets Jazz de Montréal (BJM) z ustvarjanjem lastnih koreografij predstavlja hibridno obliko plesa v spoju estetike klasičnega baleta in številnih drugih plesnih slogov.
Skupino, ki že desetletja sledi svojstveni ustvarjalni poti, so leta 1972 ustanovili Genevieve Salbaing, Eva von Gencsy in Eddy Toussaint. Stvaritve ansambla BJM so v svojem pristopu zelo sodobne, dražljive, eksplozivne, izvirne in dostopne, tehnično briljantni plesalci pa uživajo mednarodni sloves. Izraz »jazz« v nazivu skupine pomeni bolj »poživitev« klasičnega baleta kot glasbeni ali plesni slog.
Od leta 1998 ansambel deluje pod mojstrskim umetniškim vodstvom Louisa Robitailla, katerega nezmotljivi čut za prepoznanje nadarjenih koreografov in prevzemajočih plesnih del viša merila temu sestavu odrskih umetnikov in ustvarjalcev. Robitaille poustvarja dela svetovno priznanih koreografov, kot so Mia Michaels, Trey McIntyre, Patrick Delcroix, Rodrigo Pederneiras, Mauro Bigonzetti, Annabelle Lopez Ochoa, Cayetano Soto in Barak Marshall. Še zlasti si prizadeva za podporo in spodbudo kanadskih koreografov, skladateljev in oblikovalcev. Repertoar zasedbe BJM so obogatila dela slovitih kanadskih koreografov, kot so Dominic Dumais, Crystal Pite, Aszure Barton in nedavno Wen Wei Wang.
BJM je ena najbolj priljubljenih kanadskih plesnih skupin ter ambasadorka quebeške in kanadske kulture, ki je dvema milijonoma gledalcem izvedla več kot dva tisoč predstav v petinšestdesetih državah sveta.
V svoji 41. sezoni je BJM dosegel visoko stopnjo zrelosti in organizacijske stanovitnosti, obenem pa ostal odprt za novosti sodobnega plesa, nenehno razvijajoče se zvrsti. Koreografije ansambla zaznamujejo dinamična telesnost, virtuoznost in močne osebnosti nastopajočih, ki v brezšivnem spoju prispevajo k umetniški svojskosti. BJM se odlikuje po izjemni sposobnosti jasnega nagovarjanja občinstva z energičnimi poustvaritvami silovitega in ekspresivnega plesa na tehnično zahtevni ravni.
Na mojo umetniško pot sta odločilno vplivala dva dogodka: odkritje dela Messe pour un temps présent(Maša za sodobnost) Mauricea Béjarta in srečanje z Les Ballets Jazz de Montréal leta 1972. Sodelovanje s skupino Veliki kanadski balet je sooblikovalo moje umetniško videnje. Zelo lepe spomine imam na številne navdušujoče in izjemne vezi, ki so se v tem obdobju spletle. Koreografi, kot so James Kudelka, Nacho Duato, Jiří Kylián, Hans Van Manen in Edouard Lock, so me naučili, kako najti zadovoljstvo v vztrajnosti in prizadevanju za umetniško izpopolnjeno delo. Številni ljudje, s katerimi sem se na poti srečal, bodisi koreografi, menedžerji ali ustvarjalci, so vplivali na oblikovanje osebnega pristopa k odrskemu delu in plesu, ki sem mu ostal zvest do danes. Poznejši projekti z zasedbo Bande-a-Part, ki je naknadno postala Montrealsko plesno gledališče, so tlakovali pot za nove izzive in odgovornosti. Spoznal sem, kako zasnovati in nato utrditi umetniško videnje ob hkratnem iskanju razpoložljivih virov.
Eden največjih izzivov, s katerimi sem se spopadel, je bil prehod od plesanja k umetniškemu vodenju plesnega ansambla. Medtem ko se plesalec posveča lastni karieri, se mora umetniški vodja naučiti, kako razvijati in negovati lastnosti, kot so vživetje, spoštovanje in nesebičnost.
Danes se s skupino BJM oziram v prihodnost; v nenehnem iskanju novih smernic, inovativnosti in novega znanja. Naš končni cilj je ustvariti edinstveno vez z občinstvom. S pomočjo BJM želim oplajati vsakdanje bivanje, osrečiti tistega, ki to najbolj potrebuje. Ko ob koncu predstave začutimo posebno čarobnost, vemo, da se je ta povezanost resnično uresničila.
