Sobota, 7. februarja 2015, ob 19.30
Slovenska filharmonija, Dvorana Marjana Kozine
KVARTET SAKSOFONOV SIGNUM
Blaž Kemperle, sopranski saksofon
Erik Nestler, altovski saksofon
Alan Lužar, tenorski saksofon
David Brand, baritonski saksofon
Na svoji intenzivni evropski turneji se bo mlad sestav Signum ustavil tudi v Ljubljani. Alan Lužar in Blaž Kemperle sta prav tukaj, pod mentorstvom priznanih slovenskih saksofonistov, začela svojo uspešno pot. Slovensko-nemška naveza očarljivih virtuozov je nedavno prejela nominacijo za »vzhajajoče zvezde 2014/15«, kar jim je omogočilo nastope na odrih priznanih koncertnih dvoran.
Na predvečer kulturnega praznika bodo nastopili pred domačim občinstvom, ki jim je po toliko nastopih v tujini še zmeraj najljubše.
»Šarm in strast. Zasedba navdihuje s svojim žarom in virtuoznostjo.« (Neue Presse)
»Nenavadno poustvarjanje zaznamujeta izvajalska zavzetost in lahkotnost, zaradi česar je koncert vznemirljiva doživljajska pustolovščina.« (Ostsee Zeitung, Stralsund)
Program:
Wolfgang A. Mozart
Godalni kvartet št. 21 v D-duru, K 575
Allegretto
Andante
Menuetto
Allegretto
Aleksander Glazunov
Kvartet za štiri saksofone v B-duru, op. 109
Allegro
Variirana kancona; Variacije 1–5
Finale: Allegro moderato
** ** **
Samuel Barber
Adagio, iz Godalnega kvarteta, op. 11, prir. Johan van der Linden
George Gershwin
Suita na teme iz opere Porgy in Bess, prir. Sylvain Dedenon
Jasbo Brown
Summertime
There’s a boat leaving soon
It ain’t necessarily so
Final
Avstrijsko-turška vojna, ki je med letoma 1788 in 1791 pustošila na območju Vzhodne Evrope, je v Avstriji povzročila socialno razdvojenost, s tem pa tudi občuten upad pred tem živahnega glasbenega dogajanja na Dunaju (med drugim sta bili zaprti dve operni hiši, odpovedanih je bilo veliko koncertnih in salonskih prireditev). Neugodno stanje kulturnega življenja v avstrijski prestolnici je vplivalo tudi na življenje Wolfganga Amadeusa Mozarta(1756–91), čigar glasbeni uspeh je precej upadel in ga pahnil, kot že večkrat pred tem, v veliko gmotno, pa tudi duševno stisko. Da bi si nekoliko opomogel, je leta 1789 sprejel vabilo svojega učenca, princa Karla Lichnowskega, da ga spremlja na potovanju do Berlina. Na poti od Prage, prek Dresdna in Leipziga do Potsdama, tedaj središča Prusije in rezidence kralja Frederika Viljema II., velikega glasbenega mecena in odličnega violončelista, je priredil sicer več uspešnih koncertov, ki pa niso bili posebno dobičkonosni. Glavni vir dohodka tega potovanja sta bili tako domnevno dve naročili z berlinskega dvora (o tem, ali je naročilo res prišlo z dvora ali pa si je nalogo v pričakovanju prihodka zadal skladatelj sam, si stroka ni enotna): šest preprostih sonat za kraljevo hčer, princeso Friederiko, ter šest godalnih kvartetov za samega kralja. Po vrnitvi na Dunaj se je Mozart, razočaran in potrt, sicer lotil dela, a ga nikoli ni v celoti izpolnil: napisal je le eno sonato in tri tako imenovane »Pruske« kvartete.
»Pruski« kvarteti so zadnji, ki jih je Mozart napisal, in se precej razlikujejo od skladateljevih znamenitih šestih »Haydnovih kvartetov« (1872–75). Medtem ko te odlikujejo izjemna invencija kontrapunkta, zapletena tekstura in presenetljiva kromatika glasbenega jezika, pa prvi izstopajo po jasnosti, eleganci in preglednosti ter izraziti vlogi violončela, kraljevega inštrumenta. Poudarjena vloga violončela je še posebno značilna v Godalnem kvartetu št. 21 v D-duru, K 575, prvem iz »pruske trojice«, v katerem je skladatelj inštrumentu dodelil enakopravno vlogo s prvo violino – novost, ki pa jo je z virtuozno obravnavo violončela Mozart nakazal že v predhodnih godalnem kvintetu (KV 515) in godalnem triu (KV 563). Prvi pruski kvartet je med tremi najbolj speven, zaznamujejo ga ljubkost, jasnost in navidezna preprostost glasbene govorice ter prevladujoči tempo Allegretto (skladatelj se mu odpove le v drugem stavku), s katerim se kompozicija umika resnobnosti »Haydnovih kvartetov«. Kompozicijo uvede sonatni stavek, drugega, Andante, pa je avtor uokviril v značilni A-B-A formi. Menuetto, ki z dvema temama, izpeljavo in reprizo, prav tako sledi zakonitostim sonatnega stavka, izkazuje pravi značaj nemškega plesa (sicer predhodnika dunajskega valčka). Sklepni finale, ki obudi tematiko uvodnega stavka, je subtilna sinteza rondojske in sonatne oblike.
Godalni kvartet št. 21, še danes priljubljeno delo komornih glasbenikov, bomo nocoj poslušali v priredbi za kvartet saksofonov.
Aleksander Glazunov(1865–1936) velja za enega vodilnih ruskih skladateljev po generaciji Čajkovskega in sodi med največje mojstre poznega ruskega romanticizma. Navezan na narodno dediščino velikih ruskih skladateljev je bil hkrati odprt zahodnemu glasbenemu svetu ter je v svojem bogatem opusu uspešno spajal narodno in svetovljansko noto. Četudi je bil glasbeno najbolj dejaven v nemirnem času poznega 19. in zgodnjega 20. stoletja, je ostal zvest tradiciji 19. stoletja ter zato pogosto pridobil etiketo akademskosti in formalističnosti.
Čeprav je saksofon ugledal luč sveta že v štiridesetih letih 19. stoletja, je dolgo veljal za inštrument srednjega družbenega sloja, vrata v svet resne glasbe pa so mu bila dolgo zaprta. Zvok tega pihala je Glazunov prvič slišal v Parizu, kjer si je ustvaril dom, potem ko se je umaknil političnim pritiskom porevolucionarne Rusije. Inštrument ga je popolnoma prevzel in navdahnil za stvaritev Kvarteta za štiri saksofone op. 109 (1932). S to kompozicijo je postal Glazunov, poznan tudi pod vzdevkom »ruski Brahms«, eden prvih skladateljev 20. stoletja, ki so komponirali za tovrstno zasedbo. Kompozicija je kmalu po krstni izvedbi postala eno najpomembnejših del za kvartet saksofonov in temelj repertoarja za ta inštrument.
Kvartet zaznamujejo pastoralno ozračje na eni strani in skladateljev velik smisel za humor na drugi. Oblikovan je v tri stavke, v katerih se Glazunov nekako ozira v preteklost: prvi stavek, Allegro, domnevno posvečen Wagnerju, Brahmsu in Dvořaku, je – glede na avtorjevo poznano tradicionalnost – presenetljivo kromatičen; drugi stavek, Canzona Variée, je oblikovan kot niz petih variacij na rusko temo, tretja in četrta variacija pa sta podnaslovljeni »A la Schumann« oziroma »A la Chopin«. Finalni Allegro moderato se spogleduje s kontrapunktiko Bacha.
Prodoren baritonist, odličen pianist in vsestranski skladatelj Samuel Barber(1910–81) sodi med najbolj priljubljene ameriške avtorje glasbe sredine 20. stoletja. Naklonjenost najširšega občinstva si je pridobil s samosvojim skladateljskim slogom, ki se vseskozi izmika vodilnim kompozicijsko tehničnim rešitvam prvih desetletij minulega stoletja (atonalnosti, folklorizmu, dvanajsttonskosti …) in išče oporo v tradiciji 19. stoletja. Barberjevo glasbo odlikujejo trdna formalna zasnova, ritmična in teksturalna kompleksnost, v temelju konservativen, a hkrati bogat harmonski jezik ter s tem polna in barvita zvočnost. V prvi vrsti pa jo zaznamujejo ekspresivnost in neposrednost ter izjemna liričnost in senzibilnost.
Skladatelj, ki se je glasbi zapisal že v rosni mladosti, je mednarodno slavo dosegel s svojo še danes najbolj poznano kompozicijo Adagio za godala, s katero je prepričal legendarnega dirigenta Arthurja Toscaninija, ki je leta 1938 skladbo ponesel v svet. Delo je bilo prvotno zasnovano kot drugi, počasni stavek Godalnega kvarteta op. 11, ki ga je avtor leta 1936 priredil za razširjen godalni korpus. Barber, velik ljubitelj poezije, je našel navdih zanj v Vergilovi pesnitvi Georgika: v njej pesnik opisuje potok, ki postopoma prehaja v reko. Ideja pesnitve je zaznamovala predvsem oblikovno shemo, pa tudi razpoloženjsko noto stavka: arhetipska oblika loka, s postopnim naraščanjem do vrhunca in počasnim umirjanjem napetosti. Delo je poglobljena meditacija mladega skladatelja, ki mu je prineslo (predvsem v ZDA) neminljivo slavo – Adagio se redno pojavlja na koncertnih sporedih, večkrat pa so ga uporabili tudi snovalci v filmski industriji.
Zaradi njegove privlačnosti je bilo delo podvrženo tudi številnim priredbam. Nocoj bomo prisluhnili tisti za štiri saksofone, pod katero se je podpisal nizozemski saksofonist Johan van der Linden (1961).
Rojen v Brooklynu se je George Gershwin(1898–1937) s še danes živečimi popevkami uveljavil najprej na Broadwayu, pozneje pa prodrl tudi v Hollywood. Svoj izjemni dar je sočasno izkazoval tudi v resni glasbi. Plasti njegove bogate glasbene poti nista bili nikoli povsem ločeni ena od druge: medtem ko se v koncertni glasbi (z vrhunci v Rapsodiji v modrem, Amerikancu v Parizu …) vedno zrcali vpliv popularnih pesmi in jazza, pa izkazujejo skladbe z broadwajskih odrov neobičajno globino glasbenega izraza. Vrhunec slogovnega prepletanja je skladatelj dosegel v svoji zadnji mojstrovini, operi Porgy in Bess iz leta 1935.
Navdih zanjo je Gershwin dobil v noveli Porgy avtorja Edwina DuBoseja Heywarda, ki slika življenje Afroameričanov v Heywardovem rodnem kraju Charleston, Južna Karolina. Da bi bila glasba opere kar najbolj prepričljiva, je skladatelj celo zapustil domači New York in se preselil na ameriški Jug ter se prepustil življenju, jeziku in glasbi tamkajšnjega črnskega prebivalstva. Končni izdelek, poln avtorske duhovne in v ljudskem duhu napisane glasbe, je oblikoval v tri dejanja in podnaslovil kot »ljudska opera«. Libreto sta pripravila Heyward in Gershwinov brat Ira, s katerim je skladatelj vso poklicno pot uspešno sodeloval.
Čeprav velja opera za eno najbolj popularnih in največkrat uprizorjenih del na ameriških opernih odrih, je bil njen začetek precej manj spodbuden. Zmes opere, operete in čiste broadwajske zabave leta 1935 ni prepričala javnosti; uveljavila se je šele več desetletij pozneje in naposled postala nepogrešljiv del opernega repertoarja na ameriških tleh. Zato je Gershwin leta 1936 izbral nekaj najbolj uspelih točk opere in jih v čisti orkestralni preobleki predstavil kot Suito, pozneje naslovljeno Catfish Row. Še bolj pa je uspelo melodije iz Progy in Bess popularizirati Gershwinovemu dobremu prijatelju Robertu Russlu Bennettu, ki jih je leta 1942 izbral in orkestriral v Simfonični sliki.
Nocoj bomo prisluhnili petim točkam iz Gershwinove opere, ki jih je za kvartet saksofonov aranžiral Sylvain Dedenon (1962): bluesovskemu uvodu Jasbo Brown in uspavanki Summertime iz prvega dejanja; There’s a boat leaving soon iz tretjega in It ain’t necessarily so iz drugega dejanja ter finalnemu spevu Oh, Lawd, I’m on my way.
Špela Lah
Kvartet saksofonov Signum
Vznemirljivi kvartet mladih umetnikov je z mladostno energijo, umetniškim darom in domiselnim pristopom kot svež vetrič zapihljal na evropskih koncertnih odrih in festivalih. Nastopa tako v newyorški Carnegiejevi dvorani kot na zasneženih Dolomitih. Ustvarja onkraj vseh meja; klasično glasbo (med drugimi zvrstmi) poskuša ponovno odkrivati in z njo drugače eksperimentirati.
Veselje do eksperimentiranja in vsestranskost sestava se odražata tudi v njegovem izvirnem repertoarju, ki zajema vse od transkripcij baročne literature, skladb za kvartet iz vseh glasbenih obdobij pa vse do krstnih izvedb del, napisanih posebej za sestav.
Kvartet saksofonov Signum s sedežem v nemškem Kölnu je bil ustanovljen leta 2006. Sestavljata ga slovenska člana Blaž Kemperle in Alan Lužar ter Nemca Erik Nestler in David Brand. Študirali so pri mentorjih, kot so Daniel Gauthier (Köln), Lars Mlekusch (Dunaj) in Arno Bornkamp (Amsterdam). Navdih črpajo pri godalnih kvartetih Ébene in Artemis ter madžarskem violinistu in dirigentu Gaborju Takács-Nagyu.
Prejeli so pomembne nagrade na mednarodnih tekmovanjih v Luganu in Berlinu; te so jim odprle pot na odre prestižnih evropskih koncertnih dvoran in festivalov. Eno največjih priznanj kvartetu je nedavna nominacija za »vzhajajoče zvezde 2014/15«, ki jih podeljuje Organizacija evropskih koncertnih dvoran (ECHO) in vključuje koncerte po najpomembnejših evropskih odrih.
Sestav SIGNUM se predstavlja kot »klasični« kvartet in obenem v domiselnih sodelovanjih z različnimi umetniki ustvarja še neslišane zvočne izkušnje. Večinoma igrajo brez partitur, s svojo na novo pridobljeno svobodo oblikujejo koreografijo in prostorsko scenografijo, s čimer nagovarjajo tako tradicionalno občinstvo kot mlade poslušalce. Zavzemajo se za izobraževalne projekte, ki vzgajajo občinstvo prihodnosti, med drugim sodelujejo pri projektu Rapsodija v šoli, ki ga izvajajo nemške osnovne šole. Poslušalcem omogočajo drugačno odkrivanje in spoznavanje klasične glasbe.
V sezoni 2013/14 je kvartet razvil različna partnerstva: s Folkertom Uhdejem (ION/Radialsystem Berlin) pri navdušujočem projektu o Bachovi skladbi Umetnost fugeRhythm of the Americas) ter sodelovali tudi s Chillyjem Gonzalesom, dobitnikom nagrade grammy.
Leta 2011 je pri založbi ARS izšla prva zgoščenka sestava s skladbami Griega, Ravela, Bartóka in Šostakoviča.
Na današnjem prizorišču klasične glasbe, ki se spoprijema z izzivi zmanjšanega javnega financiranja na eni in redčenjem poslušalstva na drugi strani, je Kvartet saksofonov Signum našel edinstveni način za krmarjenje med tradicijo in lastno umetniško vizijo.
V letu 2015 pripravlja izdajo svoje druge zgoščenke, v tej in naslednjih sezonah pa Signum načrtuje nastope v londonskem Centru Barbican, dunajski Koncertni hiši, koncertni dvorani Concertgebouw v Amsterdamu, Festivalni hiši Baden-Baden, Palači lepih umetnosti v Bruslju, Koncertni hiši v Dortmundu, atenskem Megaronu, Gledališču Pergola v Firencah, Gulbenkianovi fundaciji v Lizboni ter luksemburški Filharmoniji, Labski filharmoniji v Hamburgu, Filharmoniji v Kölnu, na Beethovnovem festivalu v Bonnu ter v Rimu, Portu, Birminghamu, Baslu, Bernu, Beogradu in Budimpešti.
Slovenska filharmonija, Dvorana Marjana Kozine: 15, 10* €
(* za mlajše od 25 in starejše od 65 let)