SR, 9. maja, ob 17.30
Klub Lili Novy, vstop prost
Mali plesni simpozij
MAGDALENA REITER: V GIBANJU
Sodelujejo: dr. Andreja Kopač, Mateja Rebolj, Mojca Kasjak, Barbara Zemljič
Povezuje: Staša Mihelčič
Magdalena Reiter, poljska plesalka in koreografinja, rojena v Gdansku, že poldrugo desetletje ustvarja v Sloveniji. Svobodo je že kot deklica našla v nenehnem gibanju. Najprej se je učila na Državni baletni šoli v svojem rojstnem mestu, potem je šla na znamenito bruseljsko šolo P.A.R.T.S. in tam se je izobraževala pri velikih imenih sodobnega plesa Wimu Vandekeybusu, Meg Stuart, Anni Teresi De Keersmaeker, Williamu Forsythu, Trishi Brown. V Sloveniji je dozorela v vrhunsko, prodorno in izstopajočo ustvarjalko mnogih svetov in izraznih moči. Njene predstave stalnica slovenskih in poljskih odrov, Doslej je z izvirnimi predstavami gostovala na odrih kar štirinajstih držav.
Gostje simpozija bodo njene sopotnice in sodelavke: dramaturginja, teoretičarka in publicistka dr. Andreja Kopač, balerina, performerka in igralka Mateja Rebolj, plesalka in koreografinja Mojca Kasjak ter režiserka Barbara Zemljič. Simpozij bo povezovala Staša Mihelčič.
SR, 9. maja, ob 20.00
Dvorana Duše Počkaj, 8, 6* EUR
Magdalena Reiter, Milan Tomášik, Anja Golob
SOLO ZA DVA GLASOVA
Plesna predstava
Avtorji predstave: Magdalena Reiter, Milan Tomášik, Anja Golob
Koreografija in ples: Magdalena Reiter, Milan Tomášik
Dramaturgija: Anja Golob
Glasba: Nenad Sinkauz in Alen Sinkauz
Kostumografija: Alan Hranitelj
Produkcija: Zavod Mirabelka
Koprodukcija: Cankarjev dom, Plesni Teater Ljubljana
Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvincˇenat (Hrvasˇka), Stara gara
Zahvale: CK Španski borci
Projekt sofinancira: Mestna obcˇina Ljubljana
V pesniškem opusu mehiškega nobelovca Octavia Paza (1914–1998) ima Carta de Creencia [Pismo dognanja] posebno mesto – na svoj način zgošča klasične teme njegove poetike, obenem pa gre najbrž za avtorjevo najbolj znano pesem.
Odrski prevod iz pesniške v plesno govorico, poimenovan Solo za dva glasova, predstavlja našo interpretacijo mojstrove pesnitve, ki je zavestno vpeta v sedanjosti in v kateri smo na formalni ravni ohranili strukturo jasno ločenih enot, poimenovanih po glasbeni partituri (kantata, koda). Naš cilj je bil vzpostaviti jasen, natančen odrski jezik, ki vztraja v odprtem dialogu z besedilom, pomemben poudarek pa je bil v procesu dela namenjen tudi študiju sopostavitve dveh plesnih poetik, ki se na odru srečujeta prvič.
Pazova pesem prostoru in času že uvodoma spodmakne tla ter nato partikularni intimni odnos, v katerega vstopimo, skozi številne premene razpira proti ontologiji ljubezni, ki se izmika dojemu skozi (zgolj) bližino dvojine. V podivjanem, smisla izpraznjenem svetu, v kakršnem živimo, služi tako med drugim tudi kot učinkovit poudarek tega, kar je zares bistveno.
