SO, 10. februarja, ob 19.30
Abonma Veličastnih 7, Festival Bi flamenko
Rocío Molina
Padec iz raja
Ples: Rocío Molina
Kitare: Eduardo Trassierra
Vokal, električni bas: José Ángel Carmona
Ploskanje in ritem; tolkala: José Manuel Ramos “Oruco”
Tolkala, elektronika: Pablo Martín Jones
Tehnični direktor, luč: Antonio Serrano
Zvok: Javier Álvarez
Vodja predstave: Reyes Pipio
Produkcijska asistentka: Magdalena Escoriza
Izvršni direktor: Loic Bastos
Umetniška sovodja, koreografinja, glasbena vodja: Rocío Molina
Umetniški sovodja, dramaturgija, scenografija in lučno oblikovanje: Carlos Marquerie
Avtorska glasba: Eduardo Trassierra
Sodelavci glasbene kompozicije: José Ángel Carmona, José Manuel Ramos ”Oruco” in Pablo Martín Jones
Plesna sodelavka: Elena Córdoba
Kostumografija: Cecilia Molano
Izdelava kostumov: López De Santos, Maty in Rafael Solís
Fotografija: Pablo Guidali
Produkcija: DANZA MOLINA S.L. / Nacionalno gledališče CHAILLOT (PARIZ)
V sodelovanju z INAEM.
Rocío Molina je pridružena umetnica Nacionalnega gledališča Chaillot (Pariz).
Predstava traja: 80 minut
Padec iz raja
Flamenko umetnice so od nekdaj poosebljale strastno in ponosno ženstvenost, Molina pa jo v Padcu iz raja (Caída del Cielo) uteleša kot feministični krik, elementarni cri de coeur. Padec iz raja je temperamentna in z vrhunskim plesom začinjena zgodba, v kateri se mešajo tradicionalni koraki flamenka, električne kitare, rockovski bobni, petje jeznih moških ter ples občutljive in izjemne ženske. Strastna stvaritev Rocio Molina je obenem lirična in plesno dovršena.
Za številne flamenko umetnike velja, da so preobrazili formo te plesne zvrsti, vendar so se redki preobrazbe lotili tako korenito kot Rocío Molina. Briljantna tehnika diplomantke madridskega Kraljevega konservatorija za ples služi kot trdno ogrodje provokativno inovativnemu plesu. Izhodišče projekta Padec iz raja, ki jo je izstrelil med zvezde sodobnega flamenka, je na prvi pogled za žanr netipično. Prevpraševanje razmerja spolnih vlog, problematika ženskosti, spodkopavanje stereotipov so teme, ki se v flamenku redko pojavljajo. Zato pa, ko se, zvenijo toliko bolj udarno, tudi ali predvsem angažirano. In, v interpretaciji Moline, izredno komunikativno, sveže, predvsem pa izredno duhovito. Duhovita je njena koreografija, kombinacija tradicije in sodobnih plesnih prijemov, takšna je glasba, ki se ne boji električnih kitar in tehnik s področja sodobne elektronike. Tako glasba kot ples Rocio Molina se razpenjata od tradicionalne do eksperimentalne zvrsti. Lahko je ženstvena in ostra kot vaška spogledljivka, ali pa čarovnica na izrazito falični metli; ranjena mati Zemlja v okrvavljenem krilu; celo z grozdi in cvetjem ovenčano dekle s plakata za španski turizem ,– ko pa s finalnim dionizičnim plesom izstopi iz vloge, je obenem zajedljivo cinična in ponosno senzualna.
Rocío Molina
Čeprav mlajša predstavnica generacije izredno prodornih ustvarjalcev sodobnega flamenka, je Rocio Molina že prava ikona v vitalni, dinamični in nenehno razvijajoči se domači in mednarodni “sceni”. Atributov, zaradi katerih je to postala že v obdobju, ko se večina ustvarjalcev šele uveljavlja, je več. Avtorski in samosvoji plesni jezik, temelječ na žlahtni tradiciji flamenka, a oplemeniten z elementi gibov in koreografskih elementov, ki bolj kot v preteklost sodijo v sedanjost in v prostor sodobnih scenskih umetnosti, sodobnega plesa torej. Svoboda v kombiniranju različnih elementov je ena izmed ključni potez, ki jo delajo odlično, skupaj s tehnično perfektnostjo, umetniškim tveganjem in angažiranim pristopom pa ustvarijo unikatno umetniško figure. Molina se nikoli ni bala sodelovati z ustvarjalci iz različnih umetniških področij, vedno je in še išče točke prešitja in srečevanj med seboj na videz izključujočih si dejavnosti, jemlje iz različnih kulturnih prostorov, vse, kar pa se “znajde” v njenih projektih, je vedno znova unikatno pa hkrati lastno zgolj in samo njej.
Rojena leta 1984 v Malagi, plesati je začela pri treh, s sedmimi leti pa ustvarila prvo lastno koreografijo, pri 17 pa že diplomirala na Royal Dance Conservatory v Madridu in postala profesionalka. Z 22. leti je začela ustvarjati profesionalne koreografije, vse imajo skupno izhodišče: izhajajo iz tradicije flamenka, hkrati pa jo negirajo, jo nadgrajujejo in plemenitijo s številnimi drugimi aktualnimi plesnimi vplivi. Prva avtorska koreografija je bila Entre Paredes (2006), sledijo El Eterno Retorno (2006), Turquesa como el limón (Turquoise as a Lemon) (2006), Almario (2007), Por el decir de la gente (As People Say) (2007), Oro viejo (Old Gold) (2008), Cuando las piedras vuelen (When Stones Fly) (2009), Vinática (2010), Danzaora y vinática (2011), Afectos (Affections) (2012) and Bosque Ardora (Ardora’s Forest) (2014) … njena dela se uprizarjajo po vsem svetu, gostujejo tako na festivalih tradicionalnega flamenko plesa kot festivalih sodobnega plesnega ustvarjanja (Sadler’s Wells Theatre v Londonu, Lincoln Center v New Yorku, The Esplanade v Singapuru, Festival de Otono, Madrid en Danza, Festival de Nîmes, Festival Dance Umbrella, Flamenco Festival Düsseldorf, Mercat de les Flors, Chaillot Theatre v Parizu, Bunkamura v Tokiu …), sodeluje z večino najslavnejših imen flamenka: María Pagés, Miguel Poveda, Chano Lobato, Pastora Galván, Manuel Linán, Belén López, Manuela Carrasco, Antonio Canales or Israel Galván … Za svoje delo jo je špansko ministrstvo ji je špansko ministrstvo za kulturo podelilo Nacionalno priznanje za ples, od leta 2014 sodeluje z eminentnim plesnim centrom, Chaillot National Theatre, s katerim je ustvarila tudi projekt Padec iz raja (Caída del Cielo).
Gallusova dvorana, 17, 20, 25, 28, 14* €
