Ko se peljemo na dopust v avtu z družino mimo carinika ali pa na poti na seminar v tujino prečkamo carinsko kontrolo na mednarodnem letališču, se lahko samodejno opravi cela vrsta postopkovnih dogodkov s carinsko-pravnimi posledicami, kot na primer iznos blaga iz carinskega območja, predložitev blaga in deklariranje blaga s konkludentnim dejanjem za začasni uvoz oziroma izvoz, oprostitev oziroma poenostavitev plačila carinskega dolga. Takšen poenostavljen in prost prehod carinske meje je omogočen v zvezi z razstavami, sejmi, strokovno opremo za dopisnike, radijsko, televizijsko oddajanje ali kinematografsko opremo, zabojniki, paletami, embalažo in vzorci, proizvodnjo, izobraževanjem, znanostjo, kulturo, osebnimi predmeti potnikov, športom, turističnim propagandnim gradivom, obmejnim prometom, uvozom v človekoljubne namene, prevoznimi sredstvi, živimi živalmi in drugim.
Te oprostitve oziroma poenostavitve nam omogočajo določila raznih mednarodnih konvencij, med katerimi je ena najpomembnejših »Konvencija o začasnem uvozu, sprejeta v Carigradu 26. junija 1990.«[1] V Sloveniji je ratificirana od leta 2000, na ravni Evropske unije pa je uveljavljena od leta 1993 oziroma 1995. Slovenski eksonim oziroma podomačeno poimenovanje navedenega mesta je Carigrad,[2] kar naj bi od nekdaj veljalo v številnih drugih slovanskih jezikih, na primer v ruskem. Vendar je na ravni prava Evropske unije v slovenski različici tako imenovane izvedbene uredbe, ki predstavlja temeljni izvedbeni akt carinskega sistema Evropske unije uveljavljeno, da: »Istanbulska konvencija pomeni Konvencijo o začasnem uvozu, dogovorjeno 26. junija 1990 v Carigradu.«[3]
Prav na ruskem primeru se v navezavi s Carigradom kaže zavzemanje za varovanje narodove jezikovne in druge simbolike, in sicer v državnem grbu, v katerem je vse od 15. stoletja do danes, z izjemo obdobja trajanja Sovjetske zveze, osrednji lik dvoglavi okronani orel. »Po padcu Carigrada 1453 so [namreč] mislili, da lahko v vlogi varuhov prave vere nastopajo kot legitimni dediči vzhodnega Rima. Ivan III. se je 1472 poročil z Zoë (Zofijo), sestrično zadnjega bizantinskega cesarja, prevzel dele bizantinskega dvornega in kronanjskega obredja ter sprejel v svoj grb bizantinskega dvojnega orla.«[4]
Konvencijo o začasnem uvozu lahko torej poimenujemo Carigrajska in Istanbulska – podobno kot evro in euro ali pa morda v kontekstu prispevka kar Carigrajka Zoja iz Istanbula...[5]
Žiga Stupica
(http://dajatve.com/sl/publikacije/e-knjiga-carina-in-davek-v-mednarodni-trgovini)
