Cartagena de Indias

0
334

 

Cartagena de Indias je z nekaj manj kot milijon prebivalci peto največje kolumbijsko mesto. Leži ob Karibskem morju in se ponaša z dolgo in pestro zgodovino. Njeno dobro ohranjeno staro mestno jedro je pod Unescovo zaščito že od leta 1984. Čeprav mesto pestijo vse tegobe moderne Kolumbije (kriminal, revščina, politična nestabilnost), pa je njeno kolonialno jedro na nek poseben način brezčasno in obiskovalca z nekaj domišljije prestavi v kolonialno obdobje, ko so v pristanišču počivali z zlatom in srebrom natovorjeni španski galeoni, ki so južnoameriške zaklade prevažali v Evropo.

 

V stoletjih pred prihodom konkvistadorjev so na tem področju živela različna indijanska ljudstva. Na začetku 16. stoletja so tod prebivala karibsko govoreča plemena Kalamari, Carex, Bahaire, Cospique in Yorbaco. Na mestu naselbine Kalamarijev je leta 1533 španski poveljnik Pedro de Heredia ustanovil Cartageno in jo poimenoval po istoimenskem mestu na Iberskem polotoku.

 

V prvih desetletjih je bila Cartagena vseskozi tarča gusarskih napadov, od katerih je bil najhujši tisti iz leta 1586, ko je mesto zavzel angleški admiral Sir Francis Drake. Drake je požgal tretjino mesta, potem pa se je zadovoljil z bogato odkupnino in odplul. Od tega dne je španska krona začela vlagati ogromna sredstva za obrambo svojega najpomembnejšega pristanišča na severni obali Južne Amerike. Kljub temu je konec 17. stoletja Cartagena spet utrpela gusarski vdor. Leta 1697 so francoski gusarji s Haitija pod vodstvom admirala Ducassa strli špansko obrambo in za dalj časa okupirali mesto.

 

Leta 1741 je mesto napadla ogromna britanska armada, ki pa kljub veliki premoči ni uspela streti španskega odpora. Špancem je ob herojskem boju pomagalo tudi podnebje, ki ga britanske severnoameriške enote niso bile vajene. Večina žrtev na strani napadalcev je bila posledica rumene mrzlice. Ko je prišlo deževno obdobje, so se morali umakniti. Ta zmaga je Špancem omogočila, da so ostali še naprej dominantna sila v Karibskem morju.

 

Na začetku 19. stoletja se je nato začelo obdobje osvobajanja izpod španske kolonialne oblasti. Cartagena je že leta 1810 razglasila neodvisnost, kar je drago plačala, saj je rojalistična vojska pod vodstvom Pabla Morilla leta 1815 po dolgotrajnem obleganju zavzela mesto. Pri tem je umrlo 6000 meščanov. Šele leta 1821 so uporniške sile Simona Bolivarja izgnale španske enote in osvobodile Cartageno, ki ji je El Libertador osebno dal vzdevek La Heroica, herojsko mesto.

 

Preostanek 19. stoletja in prva polovica 20. stoletja je bilo za Kolumbijo težavno obdobje hude nestabilnosti in nenehnih državljanskih vojn, ki jih danes poznamo pod skupnim imenom La Violencia, Nasilje. Kljub temu se je mesto v tem času gospodarsko razvijalo. Danes je eno najpomembnejših industrijskih in kulturnih centrov Kolumbije, da o turističnem pomenu niti ne govorimo. Staro mesto privabi vsako leto ogromno turistov, čeprav Kolumbija v svetu nima najboljšega slovesa.

 

V stari Cartageni si lahko ogledamo premnoge bisere španske kolonialne arhitekture. Med najzanimivejše sodijo: Puerta del Reloj (nekoč edina vrata skozi obzidje), Plaza de los Coches (bivša suženjska tržnica), Palacio de la Inquisicion (zgrajen med 1610 in 1776, zdaj muzej) in Castillo de San Felipe de Barajas (največja trdnjava v Španski Ameriki). Večino teh znamenitosti najdemo znotraj mestnih zidov, čeprav je zanimiv tudi Getsemani, predel mesta tik za zidovi, ki pa posebej ponoči ni posebno varen. Tukaj je obiskovalec izpostavljen resnični Kolumbiji: brezdomci, preprodajalci drog, prostitutke in tuji »backpackerji« sestavljajo kaotičen mozaik tega v isti meri čarobnega in nevarnega mesta.