Kadar pišem, me zmeraj spremlja dvom. Zakaj? Čemu? Za koga?
Vsestranski literat, najbolj pa pesnik. Ciril Zlobec je s svojim izredno obširnim opusom globoko zaznamoval slovenski literarni prostor.
Ciril Zlobec pravi:
"Najbrž gre za individualne vzgibe in spodbude. Vsekakor je pisanje trdo delo – o poklicu je v slovenskih razmerah komaj mogoče govoriti; notranja nuja pisanja nedvomno obstaja, je pa težko opisljiva …
Odločitev za pisateljevanje je morda romantika, vztrajanje pri njem usoda, z določenega vidika pustolovščina; seveda je lahko, tako kot ljubezen, čudovita pustolovščina, lahko pa tudi široka cesta v hudo človeško travmo, če se v pisanju ne najdeš, ko se v njem iščeš.
Tisti moji prvi začetki pisanja so odeti v tančico pozabe."
Za današnji dan, drage bralke, dragi bralci, pa še njegova pesem.
Kot bog, po svoji podobi in sličnosti,
se kleševa in gneteva drug drugega.
A nama ni, kot bogu, le do sličnosti,
midva želiva si popolnosti podobe.
Šele ko bosta si podobi čisto enaki
in nama bo zmešalo se do kraja,
ker se od enakosti ne bova več ločila,
bova prvikrat zares ljubimca božja.
