"Ah, kakšna sreča, da se še imava!"
si vsako jutro dahneva v pozdrav,
a trpka misel naju spreletava:
"Prej ali slej bo eden sam ostal."
Razvajenca ljubezni dvoedine,
kako le s pol življenja, s pol srca
ne bi ostala lahek plen praznine,
v njen mrtvi svet, pohabljenca, zašla?
Drug drugemu zdaj vsa se podariva,
drug v drugem prebudiva, okrepiva,
moj? tvoj? – nikar ne ugibajva, čigav –
odrešujoči jutrišnji spomin,
ki bo življenje živemu, čeprav
odprtih ran, še živih brazgotin,
da ne bo sam, kdor bo – kdaj? – sam ostal.
(Ciril Zlobec: Ljubezen, čudež duše in telesa, slike: Metka Krašovec,Mladinska knjiga, 2015)
