Sem, kar nisem bil nikoli,
Sem, kar ne bom nikdar več.
Trenutek sem, ki vriska
S svetlo dušo
Svoje kratke večnosti.
S pogumom svojih golih rok
V njegovih grivah
Z njim divjam
V svoj neizbežni padec,
Da bi ga pregnal.
Samoprevara, vem,
A kri zdaj v to verjame
In v tej veri
Vsak trenutek je neskončen
In moja kratka večnost traja v njem.
Ko pa si moral bom priznati:
Sem, kar sem že včeraj bil,
Sem, kar tudi jutri bom ostal,
O bog, imejte usmiljenje z menoj!
(Ciril Zlobec: Nova beseda, Založba Lipa)
