Prva pesem
Kot tožba vetra v marčni noči
ves čas se razblinjam
v neizmernost tvojega pričakovanja.
Je to moj glas? si prisluškujem,
sem samo odmev sam sebi?
Kot tožba vetra v marčni noči
ves čas in povsod
in zmerom bolj samo še strah,
da v jutru veter se ne bi polegel.
In me nikoli ni bilo.
Druga pesem
Nič, kar je že kdaj bilo,še ne prebuja v naju
radovednosti in nostalgije,
nisva še zalistala po knjigi,
ki sva jo nekoč pisala
in pozabila nanjo.
Vendar v urah, ko drug drugega
zdaj vezeva v vse daljši molk,
še zmerom, tudi ta večer,
prižiga se in sveti temna zarja
nore igre dveh razžarjenih teles
v pomladni travi.
Ne reci mi zdaj, draga,
da je to že ubijalska pot v spomine!
Tretja pesem
Najprej dva svetova sta bila.
Svet tostran z mano v vsem,
kar se je zdelo že od zmerom tu,
in svet za premakljivimi obzorji
z vsem, kar je bilo od tam.
Potem so se obzorja razmaknila,
znižala, zravnala, potopila;
kot megla iz dveh dolin,
ko sonce jo razvname,
da za njim se dvigne in čez rob pretoči,
sta drug v drugega se zlila,
svet na tej in svet na oni strani,
da v trenutku nisem bil več tu
in ne že ta. Ne tu ne tam.
Potem – od tu? od tam? –
iz mojega, iz svojega sveta?
si ti prišla.
In spet so vstala, zrasla spet obzorja,
kot veriga mehkih, pomladnih gričev,
in sva spet, kot nekdaj, dva svetova,
svet na tej in svet na oni strani.
Boš ti zmogla k meni?Bom jaz zmogel k tebi?
(Ciril Zlobec: Ljubezen duše in telesa, Založba Mladinska knjiga, 2015)
