Groza je prežala zmerom
vmes:
tostran mi – na drugi strani upanje,
vse življenje tostran – še življenje onkraj,
vmes
s trikotniškim pogledom božjim
v to in ono stran oprezujoča
groza.
Ko pa si na poti skoznjo
klecnil,
padel,
se z obrazom v zemlji ji v oči zagledal,
je bila samo še čudenje.
Samo še smrt.
