Bohol je s 3269 km2 deseti največji otok filipinskega arhipelaga, po zanimivostih, ki jih nudi obiskovalcu, pa krepko presega svoje konkurente. Na otoku najdemo dve največji atrakciji Filipinov: bizarno pokrajino Čokoladnih hribov in drugega najmanjšega primata na svetu, filipinskega nartničarja. Glavno mesto Tagbilaran, ki leži na jugozahodni obali otoka, samo po sebi ni posebej zanimivo, je pa odlična odskočna deska za zanimivosti v neposredni okolici.
Marca 1565 je bil Bohol prizorišče prvega sporazuma med Španci in domačini. Španski kapitan Miguel Lopez de Legazpi in poglavar Datu Sikatuna sta izvršila ceremonijo, imenovano sandugo. Vsak je prispeval nekaj kapljic krvi v kupo vina, ki so jo potem družno izpraznili predstavniki obeh skupin. Žal so domačini kmalu ugotovili, da Španci niso nič boljši od Portugalcev, s katerimi so že imeli slabe izkušnje, saj so le-ti radi ropali v okoliških vodah in vodili lokalno prebivalstvo v suženjstvo. Prvi resen upor proti španskim kolonizatorjem se je zgodil leta 1621, vodil pa ga je vrač Tamblot, ki je hotel preprečiti pokristjanjevanje in izkoriščanje svojih ljudi. Po hudi bitki med tropskim nalivom na novega leta dan 1622 so bili uporniki poraženi.
Drugi upor na Boholu je bil obenem tudi najdaljši v filipinski zgodovini, saj je trajal kar 85 let. Med leti 1744 in 1829 so se domačini uprli zaradi prisilnega dela, pretiranih davkov in splošnega slabega ravnanja. Voditelj upora Dagohoy je s 3.000 borci porazil špansko vojsko in v hribih ustanovil neodvisno državo, ki se je ohranila tudi po njegovi smrti. Španski kapitan Sanz je upor zatrl šele avgusta 1829, ko so se uporniki dokončno predali in dobili amnestijo. Tudi kasnejša zgodovina otoka je bila burna in krvava, saj so se prebivalci hrabro uprli tako ameriški, kot kasneje japonski okupaciji. Danes je Bohol med bolje razvitimi filipinskimi regijami, glavni vir zaslužka pa je turistična industrija.
V notranjosti otoka, v okolici mesta Carmen najdemo Čokoladne hribe, nenavadno geološko formacijo, ki se razprostira na 50 km2 površine. Z razgledne točke lahko opazuješ 1776 koničastih, simetričnih, s travo poraslih gričev iz apnenca, visokih med 30 in 120 metri. V sušnem obdobju trava porjavi in po tem so dobili ime. O njihovem nastanku obstaja več geoloških hipotez, od katerih nobena ni potrjena. Bolj zanimive so legende iz lokalne folklore, ki nastanek hribov pripisujejo nadnaravnim silam. Ena od legend govori o dveh sprtih velikanih, ki sta se obmetavala s skalami, kamenjem in peskom, dokler se nista po nekaj dneh povsem izčrpala, pozabila na spor in postala prijatelja. Zapustila sta prizorišče borbe, ne da bi pospravila za seboj, in tako so nastali Čokoladni hribi. Druga legenda je bolj romantična. Pripoveduje o velikanu Arogu, ki je bil zaljubljen v navadno smrtnico Aloyo. Ko je umrla, je bil tako žalosten, da je jokal dan in noč. Iz njegovih posušenih solz so nastali hribi.
Samo deset kilometrov od prestolnice Tagbilaran leži v gosti džungli mestece Corella, v bližini katerega lahko v naravnem okolju opazujemo filipinskega nartničarja (Tarsius syrichta), prikupnega primata, ki meri od 85 do 160 milimetrov. Maumag, kakor mu pravijo domačini, je nočna žival, ki cel dan prespi, ponoči pa lovi žuželke, ki so njegova glavna hrana. Čeprav pripada družini, ki je stara že 85 milijonov let, so zahodni biologi za to žival prvič izvedeli šele v 18. stoletju. V drugi polovici 20. stoletja je začelo število nartničarjev zaradi krčenja gozdov upadati, zato so jih uvrstili na listo ogroženih vrst, kar je pomagalo pri ohranitvi. Nartničarji živijo do 24 let, v ujetništvu pa kar pol manj. V ujetništvu se tudi neradi plodijo, zato sta lov in prodaja (za domače ljubljenčke) strogo prepovedani aktivnosti. Obisk Centra za ohranitev nartničarjev in sprehod ob spremljavi vodiča skozi džunglo, kjer se da živali videti zelo od blizu, je zelo prijetna in unikatna izkušnja, ki ti ostane še dolgo v spominu.
