Nekega dne so pred starešino Hopijev stresli vrečko hibridnih semen koruze in ga vprašali: "Zakaj tudi drugi gojitelji koruze, ki vidijo vaš obilni pridelek, ne pojejo svojim rastlinam?" Starešina Hopijev je pomolčal, si v dlan nasul prgišče semen, globoko vzdihnil in dejal: "Prepozno je. V tem semenu ne živi Navotti. To seme je mrtvo."
Zgodba opisuje trk dveh svetov, animističen pogled na svet zagovarja starešina Hopijev, sedanjo mehanicistično paradigmo pa predstavlja prgišče hibridnih semen, ki jih Hopi začuti kot mrtve. Mrtve v duhovnem smislu, kajti seme industrijskega kmetijstva je zgolj objekt za proizvodnjo novih rastlin – in nič več. Toda narava ni zgolj materija, objekt za človekove namene. Semena so žive identitete s svojo subjektivnostjo in smotrom. Albert Einstein je zapisal: "Globoko, zares globoko se zazrite v naravo, in vse vam bo jasno." Resnico ustvari opazovalec, zato bodite pozorni opazovalci in resnica vas bo osvobodila.
Čudimo se naravi
David Attenborough je v predgovoru k svoji knjigi Zasebno življenje rastlin zapisal:
"Rastline vidijo. Znajo šteti in si izmenjavati sporočila. Sposobne so se odzvati na najrahlejši dotik in izjemno natančno oceniti trajanje časa. Tako naravnost izrečene trditve se zdijo čudaške, če ne celo napihnjene do laži. Toda čeprav so botaniki nekatere od teh sposobnosti odkrili šele nedavno, dokaze za druge pozna prav vsakdo, ki so mu rastline ljube prijateljice. Edini pogoj je, da postane pozoren opazovalec čudeža življenja." Davidu Attenboroughu ni česa oporekati: ta mož je za BBC ustvaril številne odlične filme o naravi, snemal je po vsem planetu, tudi v najbolj odmaknjenih kotičkih divjine.
Težava je le v tem, da se časovna lestvica rastlin precej razlikuje od naše. Toda na voljo imamo filmsko in videotehniko, ki omogočata pospešitev gibanja rastlin na hitrost časa, v katerem potekajo zaznave našega življenja. Attenborough je svojo knjigo napisal že leta 1995, od takrat pa so raziskovalci odkrili veliko novih in presenetljivih dejstev o rastlinskih semenih. Ker pa resnico ustvari opazovalec, nam je lahko odlično vodilo Goethejev nasvet: "Za pojavi ne iščimo ničesar, saj so nauk oni sami. Najvišje, do česar lahko pride človek, je čudenje." Ko odpove znanost, ki je brez duha, nam priskoči na pomoč genij pesnika.
Ali ste vedeli, da semena vidijo, da merijo stopnjo in periodičnost osvetlitve tal, da imajo notranjo biotsko uro, ki beleži čas, da si zapomnijo minule svetlobne, toplotne in vodne razmere (hidratacijski spomin si zapomni izmenjavanje ter trajanje deževnih in suhih obdobij) in da imajo celo kemične senzorje, ki zaznajo koncentracije posameznih snovi v prsti? Goethejev pogled na naravo velja tudi za semena. Zato: čudimo se!
Semena so majhna zračna plovila
Semena so zračna plovila, ki jadrajo skozi zrak in pristajajo na tleh, ne da bi pri tem zapustila naš planet. Tako kot kozmična plovila imajo zaščitni plašč, ki varuje življenje posadke, ter dovolj kisika in hrane, da potniki preživijo čas do pristanka. Ob pristanku se vrata vesoljske ladje odprejo, potniki pa izstopijo. Velika večina jih v negostoljubnem okolju, v katerem se znajdejo po naključju, ne preživi, zato le redkim uspe, da najdejo deželo svojih sanj. Seme je pravzaprav rastlinski zarodek, zaščiten z ovojem (testa), ki je zanj dodano hranilno tkivo (endosperm). Ovoj semena je meja med zarodkom in zunanjim okoljem. Impregnirana je z voski in maščobami, zaradi česar je vodoodporna. Omehčajo ga izmenično zamrzovanje in taljenje, izmenično osuševanje in močenje – ali pa ga načnejo mikroorganizmi (v seme pa lahko tudi sami naredimo drobno luknjico in s tem sprožimo kalitev).
Večina ljudi je prepričanih, da moramo za kaljenje semena zgolj povišati temperaturo in dodati vodo. Ta zmota je posledica spregledanega dejstva, da je nujno potreben tudi čas suhega semena in/ali nizke temperature, ki uničijo inhibicijo kaljenja (zato moramo čez zimo seme skladiščiti v suhem in hladnem prostoru). Šele tedaj pride do kaljenja, seveda če je lupina semena počena in vanj vdre voda. Mitohondriji se vključijo v nekaj urah po vstopu vode v seme. S tem se začne dihanje, hkrati pa tudi sinteza proteinov, encimov in hormonov ter pretvorba škroba v sladkorje: Speči rastlinski zarodek (dormanca) se prebudi v eksploziji življenja in pride do dramatičnih dogodkov kalitve (germinacija).
Semena vidijo
Povrnimo se k čutilom semen. Semenski ovoj odlično ščiti speči rastlinski zarodek, zato je primerjava z zaščitnimi plastmi vesoljske ladje povsem umestna. Enako kot ima vesoljska ladja na svoji površini številne senzorje, ki posadki sporočajo pomembne podatke, ima tudi semenska ovojnica presenetljive sposobnosti zaznavanja sveta zunaj. Semena namreč zaznavajo informacije o intenziteti, kakovosti in periodičnosti osvetlitve. Semena torej vidijo!
Detekcija svetlobe je izjemno pomembna za preživetje nove rastlinice. Listje vegetacije denimo rdeči del svetlobnega spektra absorbira veliko bolj kot infrardeči del. Zastor drevesnih krošenj ima zato nižjo vrednost razmerja rdeče-infrardeče kot polna sončna svetloba, ki je značilna za odprta, manj poraščena območja. Seme na osnovi spektralne sestave svetlobe, ki jo zazna zarodek, ve, ali je nad njim gost sestoj vegetacije, ki zastira sonce, ali pa je prostor odprt, osončen, da torej obstaja svetlobni jašek, ki ponuja odlične razmere za rast.
Rastlinski zarodek ima fotoreceptorski pigmentni sistem, ki deluje kot mrežnica človeškega očesa. Sestavlja ga pet tipov vidnih pigmentov ali fitokromov (A do E). Tip A lahko zaznava zelo šibko svetlobo in je pogostejši pri rastlinah odprtih površin, tip B pa absorbira šibko svetlobo zgolj določenih spektralnih pasov (660 nm in 730 nm) in je pogost pri gozdnih rastlinah.
Zaznavajo čas
Zlasti zanimiv je tip B, ki z zaznavo že omenjenega razmerja dveh ločenih pasov (rdeče in infrardeče) svetlobe izmeri stopnjo zaraščenosti v neposredni okolici oziroma nad semenom. Hkrati spontana sprememba tipa B od oblike, ki sproža germinacijo, do oblike, ki germinacijo zavira, steče v nekaj urah teme. To zagotavlja "urni mehanizem" semena, ki zaznava dolžino dneva oziroma pravilneje – dolžino noči. Semena imajo torej vgrajeno biotsko uro! Morda so vam ti podatki odveč, imajo pa izredno praktične posledice. Če seme zakopljemo po izpostavitvi določenim svetlobnim razmeram okolja, si zapomni svetlobne razmere, ki jih je doživelo, preden je bilo zakopano.
Če so semena zakopana samo nekaj dni, je dovolj en sam blisk v trajanju nekaj milisekund, le trisekundna osvetljenost zaradi polne lune ali pa petminutna izpostavljenost svetlobi zvezdnega neba, in seme začne kaliti. Kaj šele, če nanj posije sonce! Od tod izvira praktični nasvet: če orjemo ali prekopavamo podnevi, klitje semen plevelov povečamo za 70 do 400 odstotkov. Jasno je torej, da s tem, ko z dnevnim obdelovanjem zemlje dvignemo semena na površje, aktiviramo fitokrom A, ki zazna svetlobo, s čimer sprožimo kaljenje.
Zaznavajo izmenjavo deževnih in sušnih dni
Različni cikli mokro-suho odločajo o tem, katere rastline oziroma pleveli bodo vzklili, vendar pa mora biti mokra perioda dovolj dolga. Vremenski vzorci ne smejo vsebovati predolgih suhih obdobij. Prejšnja omočenja semen (hidracija) delujejo kumulativno – v semenu je vse več vode. Toda to ne vpliva na odstotek končne kalitve semen, pač pa na čas, ki je potreben za kalitev, ta pa se krajša. Temu raziskovalci pravijo hidratacijski spomin semen. Lahko bi mu dejali tudi "vodni spomin" semen.
Zdravijo zemljo
Semena imajo tudi kemične senzorje. Naj omenim zgolj tiste za nitrate. Manj nitratov v prsti pomeni prisotnost konkurenčne vegetacije, ki je nitrate že porabila. Na drugi strani povečana koncentracija nitratov zelo pospešuje kalitev semen plevelov, kar je dokazano za 85 vrst plevelov. Pleveli so vedno in povsod prvi, saj so pionirske rastline. Pleveli izredno učinkovito kolonizirajo gola tla. Temu so prilagojena tako, da je smrtnost najvišja med odraslimi osebki, kar je posledica kratkega življenjskega cikla in izredno množične produkcije potomstva.
Pionirske rastline prve poselijo pustote, kjer se razmere hitro spreminjajo, kot so: kamnolomi, deponije, plazišča, odlagališča in površine, ki jih prekoplje gradbena mehanizacija. Tudi njiva industrijskega kmetijstva, denimo monokulturne koruze, ki je pol leta pustota, je pravo gojišče pionirskih rastlin, kot so pleveli. Če to veste, se boste na široko izognili težavam s pleveli. S tem vedenjem boste plevele prepoznali zgolj kot prve rastline, ki zdravijo sveže nastale rane v pokrajini. Pleveli so naravni zdravilci.
Kako dolgo živijo semena?
Veliko je napisanega o semenih pšenice v faraonskih grobnicah, ki so vzkalila po štiri ali več tisoč letih. Zveni na moč romantično, vendar žal ni resnično, zato si raje oglejmo preverjene podatke. Za dolgoživost semena je izrednega pomena sestava semenske ovojnice, ki je prepojena z maščobami in voski. Pod njo je še več različnih plasti debelostenskih zaščitnih celic brez vmesnih prostorov za pretok vode. Nekatere ovojnice imajo celice z apnencem, druge ovija posebna vodoneprepustna plast. Semena lesnih rastlin so zaradi odebeljene ovojnice bolj dolgoživa, najmanj obstojna pa so semena dvoletnic.
Mikrobiotska semena preživijo do tri leta, mezobiotska do petnajst let. Med makrobiotska, ki imajo življenjsko dobo do sto let, spadajo semena naslednjih družin: leguminoz, slezenovk, mirtovk, perunikovk, mlečkovk, krvomočničevk in lipovk. Ko so semena zakopali za štirideset let, so vzklili: amarant, ambrozija, črna ogrščica, virginijska draguša, dvoletni svetlin, veliki trpotec, navadni tolščak, kodrastolistna kislica, drobnocvetni lučnik, lepi in plotni slak, petoprstnik, navadna barvilnica, oslezovec, kozjica, kristavec, pasje zelišče, črna detelja, rudbekija in robinija.
Dolžan sem vam še odlično nadomestilo za izmišljene zgodbe o kaleči pšenici iz faraonskih grobnic. V kanadski pokrajini Jukon so v fosilnem lemingovem brlogu našli seme arktičnega boba, skupaj s kostmi lemingov. Radiokarbonska metoda je pokazala starost najdbe 10.000 let in na veliko presenečenje raziskovalcev je seme vzklilo. Manj metuzalemsko živost semen, 1300 let, doseže indijski lotos, na Danskem pa so v arheoloških najdiščih našli seme enoletnice z imenom njivski oklast (raste tudi pri nas), ki je kalilo po 700 letih. Lepa starost za skromni enoletni plevel; njegova rastlina zarodi do 10.000 drobnih semen. In še en dokaz, da so semena enoletnic veliko odpornejša kot semena trajnic.
Spoznali smo, da so semena živi osebki s svojo identiteto, ki se ji lahko samo čudimo. Ko dozorijo na starševski rastlini, se morajo podati na pot, na dolga in tvegana potovanja. Njihova usoda je negotova, na prvi pogled je njihov kažipot naključje. Toda v naravi vse, kar se zdi naključno, ni golo naključje. V naravi ima vse neki namen, zato so rastline razvile sijajne načine, kako naključje spremeniti v verjetnost.
Vir: www.viva.si
