Damjana Hrovat: Žalost

0
101

Čutim obup, kako hodi po meni,
kako me vleče v brezno brez dna,
kako se mi žalost posmehuje:
Saj sem pogosto pri tebi doma.

Se lepita name, me vlečeta k tlom,
ju vestno zalivajo besede mi bližnjega.
Odsotnost sočutja ju hrani in hrani,
duša je vse bolj podobna rani.