Dragi bralci Ventilatorja besed,
podarjam vam zgodbo v enaintridesetih poglavjih oziroma nadaljevanjih.
Ob pisanju sem si želela, da bi se otroci zabavali in smejali. Zato je škrat Juniper tako neroden in zato je hišna miška Brie (izgovarjaj Bri, kot tisti francoski sir), ki po nesreči zaide v gozd, tako jezikava, nergava in bahava. V prigode osrednjih junakov se vpletajo in zapletajo še srnjak Slednik, šoja Frflja, vevrica Poskočka, polh Drnjohec, kača Serpentina, sova Alfabeta, zajček Čepek, škrat Molj in še kdo. Mislim, da vam ne bo dolgčas.
Gremo naravnost med črke in v gozd!
Damjana Kenda Hussu
Foto: Peter Uhan
- poglavje
Delo in spat brez večerje
Miška Brie je premišljevala o svoji odločitvi, da bo poskusila leteti. Bolj ko je premišljevala, bolj jo je zapuščal pogum. Jutri ga morda sploh ne bo več.
»Kar danes začnimo z letalskimi vajami,« je predlagala škratu Juniperju.
»Ne bo šlo! Drugo delo imava. Očistiti in narezati morava gobe za sušenje.«
»Jaz hrane ne pripravljam, samo jem jo,« je ugovarjala Brie.
»Če hrane ne bo, ne boš imela kaj jesti. Pomagala mi boš, ali pa stradala.«
»Krasen gostitelj …« je že začela godrnjati miška, a si je premislila. »Prej si omenil, da si mi naredil posteljo …«
Upala je, da bo Juniperja premotila in bo pozabil na delo.
»Pridi v duplino,« je bil ta takoj navdušen, da ji pokaže svoj izdelek.
Zabojček z blazino je bil videti prav udobna posteljica. Miška Brie bi po stari navadi najraje začela vihati smrček, a je zvito hlinila navdušenje.
»Kako je srčkana! Ti si pa res pravi mojster,« se je prilizovala škratu. »Jo lahko preizkusim?«
Od veselja zaradi pohvale je Juniper zardel in ji seveda dovolil. Brie je skočila v zabojček in preizkušala, kako mehka je blazina. Ko je menila, da je škrata že dovolj zamotila, se je začela pretvarjati, da spi.
Juniperju se je takoj posvetilo, kaj ima za bregom, a jo je pustil v veri, da ga je ukanila. Sezul se je in tiho odšel v spalnico, da bi preoblekel svojo posteljo. Tedajci pa … Z boso nogo je stopil na nekaj, kar se mu je prilepilo na podplat.
»Fuuuj! Ti, nemarna mišja zgaga! Kar po sobi kaka. O, ji že pokažem!« je siknil skozi zobe.
Stisnil je pesti in lica so se mu napihnila, kot da bo počil od jeze. Ko se je pomiril, je stopil je k miškini posteljici.
»Alo, Brie! Gobe čakajo!«
»Uuua, oooaaa,« je zazehala miška, a ni odprla oči.
»Konec komedije,« je vztrajal Juniper. »Vstani! Boš vsaj ponoči dala mir!«
Brie je odprla gobček, da bi mu kaj nesramnega zabrusila, a jo je ustavil strog Juniperjev pogled.
»Na delo! Najprej pa vzemi metlo in vedro ter pospravi svoje kakce. Če imate v mestu stranišča v spalnicah, jih v gozdu nimamo. Na potrebo hodimo ven, doma imamo pa red in čistočo.«
Miški je zaprlo sapo. Bila je užaljena, obenem pa jo je bilo tudi sram. Godrnjaje je začela čistiti tla spalnice in namenoma ropotala z vedrom, a se škrat za to ni zmenil. Sedel je za mizo in čistil gobe, kot da ni nič.
»No, si zdaj srečen!?« ga je zajedljivo vprašala, ko je opravila.
»Ne še,« ji je odgovoril Juniper, ne da bi jo pogledal. »Pomagaj mi nizati koščke gob na vrvice. Imaš čiste tačke?«
Miška je zavila z očmi in iztegnila prednji tački.
»Ne samo čiste, razžrte imam od vse te vode, ti pošast stoletna!«
»Najbolj si mi všeč, kadar se takole razburjaš,« se je zasmejal škrat.
»Uh,« je zapihala miška.
Brez besed sta nizala gobe in se od časa do časa srečala s pogledi: miškini so bili jezni, škratovi zmagoslavni.
»Zjutraj bova vrvice z gobami razobesila po grmovju, da se bodo sušile na soncu,« se je pretegnil Juniper, ko sta končala. »Zdaj grem pa spat.«
»Že? Saj je še zgodaj!« se je začudila Brie in se spomnila. »Kaj pa večerja?«
»Ob vodnjaku rastejo jagode,« je brezbrižno dejal škrat. »Naberi si jih.«
»Ne upam si sama ven. Lahko me kdo požre,« se je uprla Brie.
»Ob hrastu si varna. Vse živali spoštujejo moje domovanje,« ji je zagotovil škrat.
»Že mogoče, ampak grem raje kar LAČNA spat,« je očitajoče zacmihala miška.
»Tudi prav,« ji je iz kopalnice med umivanjem zob zaklical Juniper in nato odtacal v spalnico. »Lahko noč. In ponoči hočem popoln mir!«
