Dragi bralci Ventilatorja besed,
podarjam vam zgodbo v enaintridesetih poglavjih oziroma nadaljevanjih.
Ob pisanju sem si želela, da bi se otroci zabavali in smejali. Zato je škrat Juniper tako neroden in zato je hišna miška Brie (izgovarjaj Bri, kot tisti francoski sir), ki po nesreči zaide v gozd, tako jezikava, nergava in bahava. V prigode osrednjih junakov se vpletajo in zapletajo še srnjak Slednik, šoja Frflja, vevrica Poskočka, polh Drnjohec, kača Serpentina, sova Alfabeta, zajček Čepek, škrat Molj in še kdo. Mislim, da vam ne bo dolgčas.
Gremo naravnost med črke in v gozd!
Damjana Kenda Hussu
Foto: Peter Uhan
- poglavje
Škratje skrivnosti in miškina zadnja beseda
Ni se še začelo daniti, ko je bil Juniper že pokonci. V duplini je vladal blažen mir; polh Drnjohec je rahlo smrčal, miška Brie pa je zavita v odejo enakomerno tiho dihala. Juniper je bil utrujen in bi z veseljem spal še nekaj ur, a vedel je, da je škrat Mrk v zgodnjem jutru obnemogel od nočnega rogoviljenja in tako najmanj sposoben hudobij.
Stopil je na stol in z najvišje police vzel lepo rezljano skrinjico. Odklenil jo je z drobnim ključkom in iz nje vzel stekleničko iz suhega zlata. Za hipec si jo je pridržal pred očmi, nato pa jo vtaknil v hlačni žep. Ko se je prepričal, da ga miška in polh ne opazujeta, je skrinjico skrbno zaklenil in ključek skril v razpoko hrastove stene. V skrinjici je namreč hranil škratje skrivnosti, ki so v nepravih rokah lahko sila nevarne.
Drnjohec se je predramil, ko je škrat za seboj tiho zaprl vrata, potem pa se mu je zdelo, da ga celo večnost ni bilo nazaj. Nestrpno ga je čakal na pragu hrastove dupline.
»Mrka se ti ni treba več bati,« je povedal škrat in sedel poleg polha na prag.
»Kako ti ga je uspelo pregovoriti?« je po vzdihu olajšanja vprašal Drnjohec.
»Tega ti pa ne morem povedati. Ne smem izdajati škratjih skrivnosti. Samo to ti lahko namignem, da se Mrk sploh ne bo spomnil, kaj se je ponočizgodilo. Izbrisal sem mu spomin zadnjih dvanajstih ur.«
»Aaa …« je polh od začudenja odprl gobček. »Juniper, tvoj hvaležni dolžnik sem do konca dni!«
»Eh, ni treba, saj si zašel v težave zaradi mene!« je škrat zamahnil z roko. »Najbolje, da greš zdaj domov in se pošteno naspiš. Pospremim te del poti. K pajkom tkalcem moram, da jim naročim nov namizni prt. Prejšnji mi je namreč zgorel.«
»Počakajta, tudi jaz bi šla z vama!« je miška Brie priskakljala na prag.
»Prav nikamor ne greš, ker se ne znaš se primerno vesti,« jo je odsekano zavrnil Juniper.
Ko je Brie ostala sama, ji je bilo dolgčas. Stikala je okoli hrasta, se pri vodnjaku najedla jagod, potem pa se je zabavala z guganjem na nizki prožni veji. Naenkrat, ko se je zanihala še posebej močno, ji je zmanjkalo opore in kot puščico iz loka jo je izstrelilo višje v hrastovo krošnjo. Med plezanjem navzdol je opazila nekaj zanivega – razpoko v deblu. Dovolj široka je bila, da je brez težav smuknila skoznjo. Sprva je videla le temo, ko pa so se ji oči privadile, je spoznala, da čepi v domala tako prostorni duplini, kot je bila škratova.
Na tleh je ugledala svetlo iskrico in ko je stopila do nje, iskrica ni bila iskrica, ampak majhna luknjica, skozi katero je prosevala svetloba od spodaj. Približala je očesce in odprl se ji je pogled v Juniperjevo domovanje.
‘Na, če bi to vedela prej, bi si tukaj uredila bivališče in se mi ne bi bilo treba ves čas drenjati s škratom, ki misli, da vse ve. Še tega ne ve, da ima nad seboj imenitno nadstropje. Pa tak vseved!’
Sklenila je, da mu o skrivni duplini ne bo niti črhnila. Splezala je z drevesa, ravno ko se je vrnil Juniper.
»Oprosti, ker sem se grdo vedla,« je rekla s povešenim pogledom. »Domislica, da se s polhom ponoči klatim po gozdu ni bila najboljša. Pameten, kot si, bi lahko predvidel, da bodo težave. Kaj pa uboga hišna miška ve o gozdnih navadah. Kar imamo v mestu za popolnoma običajno in celo lepo vedenje, tukaj vsakogar užali in razjezi.«
»Oprosti. Mislil sem, da se boš zabavala, jaz pa bi se končno dobro naspal,« je prav prijazno priznal škrat.
Miška je pričakovala, da se bo razhudil, zato jo je njegova spravljivost popolnoma zbegala in celo ganila.
»Pustiva zdaj to. Kar je, je. Lepo, da enkrat priznaš napako,« je rekla zgolj zato, ker je pač vedno morala imeti zadnjo besedo.
