Dragi bralci Ventilatorja besed,
podarjam vam zgodbo v enaintridesetih poglavjih oziroma nadaljevanjih.
Ob pisanju sem si želela, da bi se otroci zabavali in smejali. Zato je škrat Juniper tako neroden in zato je hišna miška Brie (izgovarjaj Bri, kot tisti francoski sir), ki po nesreči zaide v gozd, tako jezikava, nergava in bahava. V prigode osrednjih junakov se vpletajo in zapletajo še srnjak Slednik, šoja Frflja, vevrica Poskočka, polh Drnjohec, kača Serpentina, sova Alfabeta, zajček Čepek, škrat Molj in še kdo. Mislim, da vam ne bo dolgčas.
Gremo naravnost med črke in v gozd!
Damjana Kenda Hussu
Foto: Peter Uhan
- poglavje
Poslovilni koruzni piknik
Škrat Juniper in miška Brie sta se trudila, da se ne bi srečala z očmi.
»Bova kar sedela in gledala vsak v svojo smer?« je vprašala Brie in se s tačico nežno dotaknila piščalke na mizi.
»Pojdiva na sprehod do potoka,« je predlagal Juniper. »Tam še nisi bila in zelo lepo je.«
Miški ni bilo do sprehoda, a je z zaigranim navdušenjem pristala.
Ko sta prišla do potoka, ji je bilo žal. Toliko vode skupaj ni videla še nikoli in ta voda je zapovrh še bučala, poskakovala, drla in se vrtinčila med kamni. Če je gledala vanjo, se ji je vrtelo v glavi. Previdno je v potok pomočila tačico in se stresla, tako mrzla je bila. Začela je siliti nazaj k hrastovi hiški.
Vračala sta se po drugi poti, ki je vodila čez Jasno jaso. Že od daleč sta zaduhala vonj po pečeni koruzi, ki ga je prinesla nagajiva gozdna sapica. Škrat Juniper je nagubal čelo. Ta vonj ni pomenil nič dobrega; ali so v gozdu ljudje ali pa se je katera od živali spet podala na nevarni pohod nad vaške njive.
Previdno sta se približala jasi in zagledala ogenj, okoli katerega so bili zbrani člani zajčje in mišje družine, srnjak Slednik, veverica Poskočka, šoja Frflja ter celo jež Pikec in polh Drnjohec, ki sta podnevi običajno spala.
»Kdo je spet rabutal?« je škrat namesto pozdrava zbrane prestrelil z vprašanjem in jih meril s strogim pogledom.
»Oni so šli na njivo, mene pa niso hoteli s sabo,« je zajček Čepek s tačico izdajalsko pokazal na brate in sestre.
»Špeckahla!« so ga nadrli. »Le čakaj, ti že pokažemo!«
»Jaz bom pokazal vam!« je rekel Juniper. »Ko boste imeli šibre v ritkah, boste pa jokcali in stokcali. Pošteno bom razmislil, ali naj vas operiram in obvežem ali pa pustim, da umrete.«
Zajčki in zajklice so se v strahu in spoštovanju stisnili v kožuhast kupček.
»Upam, da bo zdaj zaleglo. Tebe spoštujejo in tudi bojijo se te,« je gospa Zajčeva šepnila škratu in glasno nadaljevala. »Pridita in postrezita si, prosim!«
Ne miški ne škratu ni bilo treba dvakrat reči.
Ko je jež Pikec zagledal Brie, se je nasršil in hotel kar domov. Tudi Drnjohec se je začel poslavljati.
»Oprostita, ker sem bila nesramna do vaju. Nič slabega nisem hotela. Nocoj odpotujem in bi res rada, da ostaneta,« ju je miška tako prijazno ogovorila, da ji nista mogla odreči.
Ko so se najedli, so se zajčji in mišji otroci začeli poditi po jasi. Brie se jim je pridružila in jih naučila najljubšo igro hišnih mišk Med dvema mačkama. Ugajalo ji je, da je v gozdu končno enkrat glavna.
Popoldne je minilo, kot bi trenil.
»No, pa si le imela poslovilno zabavo,« je pripomnil škrat, ko sta se vračala domov.
Ko sta bila sama pod hrastom, Juniper spet ni vedel, kaj bi počela, do noči pa je bilo še kar nekaj debelih ur. Na srečo se je mimogrede oglasila šoja Frflja, da bi poročila o zelo čudni gozdni zadevi.
»Škrat Mrk je zamenjal dan za noč. Kogar sreča, ga sprašuje, zakaj je luna tako svetla in zakaj namesto kresnic in vešč letajo naokoli muhe, čebele in metulji. Tej stvari hočem priti do dna, slutim, da bo to še posebej dobra zgodba.«
Ob slovesu je Frflja s perutmi objela Brie in obema so se zasolzile oči. Prizor je ganil tudi Junipeja in da tega miška ne bi opazila, se je izgovoril, da mora po pipico.
Potem sta z miško obsedela na klopci, zatopljena vsak v svoje misli. Juniper si je celo pozabil nabasati in prižgati pipico.
Brie je premišljevala o potovanju, ki jo čaka, in vedno bolj strah jo je bilo. Letenja se ni več bala, sova pa jo je skrbela. Ni zaupala, da bo ta res ubogala Juniperja in je ne bo požrla. Takale ptica roparica, ki je zapovrh še pozabljiva, se škratu nič, miški nič, lahko mimogrede premisli.
Še bolj kot strah pa je njene misli begala žalost ob slovesu. Ni si hotela priznati, da je vzljubila gozd in njegove prebivalce, še posebej pa škrata. A vendar se je žalost mešala z veseljem, da bo končno spet našla dom, kakršnega je bila vajena. Kjer bo lahko delala, kar bo hotela ali pa ne bo delala ničesar.
Tudi Juniper je bil zaradi bližajočega se slovesa žalosten in vesel obenem. Zavzdihnil je in se končno spomnil na pipico. Kolobarčki dima so se začeli sukati v vse temnejše nebo. Miško so hipnotizirali kot kača Serpentina. Oči so se ji zapirale, zapirale … in na lepem je zaspala.
