Dragi bralci Ventilatorja besed,
podarjam vam zgodbo v enaintridesetih poglavjih oziroma nadaljevanjih.
Ob pisanju sem si želela, da bi se otroci zabavali in smejali. Zato je škrat Juniper tako neroden in zato je hišna miška Brie (izgovarjaj Bri, kot tisti francoski sir), ki po nesreči zaide v gozd, tako jezikava, nergava in bahava. V prigode osrednjih junakov se vpletajo in zapletajo še srnjak Slednik, šoja Frflja, vevrica Poskočka, polh Drnjohec, kača Serpentina, sova Alfabeta, zajček Čepek, škrat Molj in še kdo. Mislim, da vam ne bo dolgčas.
Gremo naravnost med črke in v gozd!
Damjana Kenda Hussu
Foto: Peter Uhan
- poglavje
Po gobe in k bolniku
Nad gozdnimi tlemi so kot vilinski pajčolani lebdele meglice in na rastlinah se je svetlikala rosa. Škrat Juniper se je napotil k svojemu najdišču gob in se spotoma najedel gozdnih jagod.
Ni se motil. Po dežju so gobe kar vzkipele iz zemlje in košara je bila kmalu polna. Kar pretežka je bila zanj. Predeval jo je iz roke v roko in ko je prikoracal do zajčjih duri, je počakal, da je prišel do sape. Šele nato je tiho potrkal.
Gospa Zajčeva je bila že pokonci in pestovala Čepka, ki je stokal in piskajoče dihal.
»Pa sem mu rekla, mulcu, naj med dežjem ne skače zunaj,« je rekla gospa Zajčeva. »A saj veš, Juniper, ti otroci … Nič jim ne moreš dopovedati.«
Škrat je medtem otipal Čepkovo glavico in mu pregledal grlo. Iz torbe je vzel zavoj in stekleničko.
»Samo prehlad je. Trikrat na dan naj po požirkih pije vroč čaj iz teh zelišč. V steklenički pa je sirup proti kašlju. Všeč mu bo, ker je sladek, ampak ne dajaj mu ga več kot dve kapljici opoldne in pred spanjem. Jutri pa ga pripelji k meni na pregled.«
Gospa Zajčeva se mu je lepo zahvalila in Juniper se je s košaro gob odpravil proti domu.
»O, danes si pa zgoden,« ga je ogovoril srnjak Slednik, ki se je pasel nedaleč od zajčjega doma.
»Gobe sem nabiral,« mu je razložil Juniper.
»Obesi mi košaro na rogovje. Pospremim te do doma, da se ne boš preveč utrudil,« je srnjak sklonil glavo k tlom.
»Kaj pa boš s tako zalogo gob?« je zanimalo srnjaka.
»Posušil jih bom,« je zadovoljno povedal Juniper in nato otožno dodal. »Ali pa tudi ne. Včeraj sem dobil zelo požrešno gostjo. Mogoče bo mimogrede vse gobe s košaro vred pospravila in ne bo kaj sušiti.«
»Gostjo imaš?« se je začudil Slednik.
Po nekaj korakih, ko je škrat šele dobro začel pripovedovati o miški Brie, ga je srnjak prekinil.
»Težko hodim tako počasi. Saj veš, da sem nestrpne narave. Splezaj na tisti štor in se mi povzpni na hrbet. Obljubim, da ne bom preveč dirjal.«
»Če res ne boš. Da ne bo kot zadnjič, ko sem padel s tebe kot zrela hruška,« se je zasmejal Juniper.
»Naravnost v pekoče koprive,« se je zasmejal tudi srnjak.
Ježa je bila tokrat prijetna in brez nezgod. A ko je škrat doma plezal s srnjakovega hrbta, je telebnil na cvetlično gredico, da je z nosom zaril v zrahljano prst. Slednik je komaj zadrževal smeh, škrat pa je med brisanjem obraza, povsem resno končal pripoved o gostji.
»Čimprej se je moraš znebiti!« je menil srnjak. »Kako si drzne biti tako nespoštljiva do tebe. Kaj ne ve, kako pomemben član gozdnega prebivalstva si?! Jaz bi jo nagnal, da bi se kar kadilo za njo!«
»Ne, ne. Pomagati ji moram. To je moja dolžnost,« ga je miril Juniper.
»Ti si res dober škrat, najboljši! Naj jo malce prestrašim?«
Škrat je odkimal.
»Potuhtati moram, kako bi jo spravil nazaj v mesto. Do takrat mi bo pa pač malo cefrala živce. Bom že potrpel.«
»Samo zažvižgaj, če me boš potreboval. Zdaj grem pa nazaj na pašo. Adijo!« se je poslovil Slednik in tako hitro oddirjal, da Juniper ni utegnil izreči niti »a«, kaj šele »adijo«.
