Dragi bralci Ventilatorja besed,
podarjam vam zgodbo v enaintridesetih poglavjih oziroma nadaljevanjih.
Ob pisanju sem si želela, da bi se otroci zabavali in smejali. Zato je škrat Juniper tako neroden in zato je hišna miška Brie (izgovarjaj Bri, kot tisti francoski sir), ki po nesreči zaide v gozd, tako jezikava, nergava in bahava. V prigode osrednjih junakov se vpletajo in zapletajo še srnjak Slednik, šoja Frflja, vevrica Poskočka, polh Drnjohec, kača Serpentina, sova Alfabeta, zajček Čepek, škrat Molj in še kdo. Mislim, da vam ne bo dolgčas.
Gremo naravnost med črke in v gozd!
Damjana Kenda Hussu
Foto: Peter Uhan
- poglavje
Modre spominčice in modrovanje
Škrat Juniper je košaro z gobami odložil na klopco pod hrastom in tiho vstopil v duplino. Po prstih je odšel do spalnice in s praga preveril, če miška Brie še spi.
Enakomerno je dihala, vmes pa cmokljala in migala s smrčkom.
‘Še v sanjah se baše s hrano,’ se je sam pri sebi namuznil Juniper. ‘Naj kar spi, me vsaj ne bo motila. Danes imam dela čez glavo! Najprej ji moram pripraviti posteljo, da dobim nazaj svojo.’
Iz zimske pernice je vzel nekaj perja in z njim napolnil vrečo iz travnega platna.
Juniper je znal travno platno čudovito obarvati. Iz borovnic je pripravil vijolično barvilo, iz jagod rožnato, iz trav zeleno … Le svetlo modre barve, ki mu je bila neznansko všeč, mu ni uspelo narediti. Kar koli je namešal, vselej se je izcimila le siva. Zaradi tega je bil malce nesrečen, saj mu je sinja barva zelo pristajala. To je ugotovil, ko se je z velikim šopkom spominčic ob obrazu ogledal na gladini vodnjaka. S šopkom spominčic je nato pogostil srnjaka Slednika, ki ga je ravno takrat prineslo mimo.
Slednik je zbodel škata, če mu je morebiti kaj padlo v vodnjak. Prihodnji dan pa ga je veverica dražila, če mu splete venček iz spominčic, da se bo nališpal. Juniper je pripombe gozdnih prijateljev kar preslišal in se od tedaj ogledoval v vodnjaku samo na hitro, da ga nihče ni mogel zalotiti. Ja, škrat Juniper je bil malce nečimrn.
Ob spominih in premišljevanju je Juniper zašil odprtino vreče in pernica za miško Brie je bila gotova. Položil jo je v gajbico, v kateri je sicer hranil gozdne plodove.
‘Do jeseni, ko jo bom spet potreboval, bo ta presneta miš že odšla,’ si je rekel in se obenem lopnil po čelu. ‘Sto medvedov, kako sem raztresen. Spominčice in druge traparije mi gredo po glavi, namesto da bi razmišljal, kako Brie spraviti v mesto.’
S police nad ognjiščem je vzel pipico; najbolje je namreč razmišljal, kadar je puhal dišeče dimne kolobarčke zelišč.
Sedel je na prag in si pipo prižgal s svojim imenitnim vžigalnikom. Zagledal se je v prvi kolobarček dima in hitro odkimal. Zagledal se je v drugega, tretjega … Pri enajstem kolobarčku pa se je z roko tlesknil po kolenu.
»To si si pa dobro zamislil, Juniper,« je polglasno pohvalil sam sebe.
Zakrulilo mu je v želodcu in šele takrat je opazil, kako visoko je že sonce.
Okoli hrasta je urno nabral suhe veje in zakuril na ognjišču pri vodnjaku. Očistil je nekaj gob in jih nataknil na paličice. Med peko so tako slastno dišale, da se je škrat nehote oblizoval.
