Dragi bralci Ventilatorja besed,
podarjam vam zgodbo v enaintridesetih poglavjih oziroma nadaljevanjih.
Ob pisanju sem si želela, da bi se otroci zabavali in smejali. Zato je škrat Juniper tako neroden in zato je hišna miška Brie (izgovarjaj Bri, kot tisti francoski sir), ki po nesreči zaide v gozd, tako jezikava, nergava in bahava. V prigode osrednjih junakov se vpletajo in zapletajo še srnjak Slednik, šoja Frflja, vevrica Poskočka, polh Drnjohec, kača Serpentina, sova Alfabeta, zajček Čepek, škrat Molj in še kdo. Mislim, da vam ne bo dolgčas.
Gremo naravnost med črke in v gozd!
Damjana Kenda Hussu
Foto: Peter Uhan
- poglavje
Miškina preteklost in škratov malinovec
Škrat Juniper je počasi spoznaval, da miška Brie po srcu ni tako slaba in sebična, kot je izdajalo njeno nesramno jezikanje in nevljudno vedenje. In ni se motil.
Miškino mestno življenje je bilo sicer lagodno in udobno, a ne tako imenitno, kot se je hvalila.
Spala je v poslikani postelji za punčke, ki so jo ljudje zavrgli na podstrešje. Tam so kopičili reči, ki jih niso več potrebovali, in jih prepustili pajkom in mišim. Pajki jih niso kaj dosti motili, miši, ki so glodale njihovo hrano, pa so jim bile trn v peti. Vsepovsod so jim nastavljali pasti in strupe, a ujela ali zastrupila se je samo kakšna neizkušena miš.
Nekoč se je v past ujela Brijina drzna sestrična. To je storila nalašč, da bi dokazala, kako se s svojo akrobatsko spretnostjo lahko tudi reši. Gladko je smuknila skozi odprtino, ko pa se je hotela po isti poti vrniti, so jo ostre žice ranile. Potem je poskušala preglodati leseno dno pasti. Brie ji je pomagala, a sami nista zmogli. Če bi vse miške glodale les, bi jo lahko rešile. Toda razkropile so se po opravkih, češ, da je važička dobila, kar je iskala.
Drugi dan so ljudje našli ujeto miško in jo s pastjo vred odnesli neznano kam. Brie je spoznala, da med mišmi ni prijateljstva, ko se znajdeš v nesreči. Od tedaj je bila najraje sama ter skrbela le za svoj trebušček. Če je katera od miši silila vanjo, jo je odgnala z ostrim jezikom ali pa jo celo opraskala in ugriznila. Izkušeno se je izmikala pastem, drugih miši pa pred njimi ni svarila.
Ko se je k hiši pritepla brezdomna mačka, je postalo res hudo nevarno. Kadar ji je uspelo ujeti miš, je med mišmi nastal vik in krik, Brie pa se za to ni menila. Veljala je za čudno in nesramno, a se je na vse to požvižgala. Prepričana je bila, da si v dobrem, še bolj pa v slabem vedno sam. Toda pri škratu Juniperju se ji je začelo svitati, da svet morda le ni tako krut in sebičen.
»Joj, kako je vroče,« se je pahljala z odpadlim hrastovim listom. »In tako žejna sem.«
»Tudi jaz sem žejen,« je priznal Juniper in vstal s trave. »Lahko nama pripravim malinovec. Če ga seveda maraš.«
»Malinovec? Sliši se lepo, gotovo mora biti dober,« je rekla Brie in ko ga je poskusila, ji je bil tudi v resnici všeč.
»Veš, razmišljal sem, kako bi se vrnila domov in imam res dober načrt …«
»Ti pa res najdeš pravi trenutek za načrte! Razmišljam o gorgonzoli in čokoladi in me zmotiš. Ojej!« je zastokala miška.
»Ali ti razmišljaš sploh o čem drugem kot o hrani?« je zanimalo škrata.
»Seveda, o marsičem. Ampak ne, kadar sem lačna,« je milo dejala Brie in škrat je slišal, kako ji je zakrulilo v trebuhu.
»Le kam daješ vso hrano?!« se je začudil Juniper in ji iz shrambe prinesel košarico suhih hrušk.
»Dobro prebavo imam najbrž,« se je namuznila Brie in začela glodati.
