Damjana Kenda Hussu: Hrast za dva

0
234

Dragi bralci Ventilatorja besed,

podarjam vam zgodbo v enaintridesetih poglavjih oziroma nadaljevanjih.

Ob pisanju sem si želela, da bi se otroci zabavali in smejali. Zato je škrat Juniper tako neroden in zato je hišna miška Brie (izgovarjaj Bri, kot tisti francoski sir), ki po nesreči zaide v gozd, tako jezikava, nergava in bahava. V prigode osrednjih junakov se vpletajo in zapletajo še srnjak Slednik, šoja Frflja, vevrica Poskočka, polh Drnjohec, kača Serpentina, sova Alfabeta, zajček Čepek, škrat Molj in še kdo. Mislim, da vam ne bo dolgčas.

Gremo naravnost med črke in v gozd!

Damjana Kenda Hussu

 

  1. poglavje

Nekega lepega dne, ko je deževalo

 

Škrat Juniper je sedel na pragu dupline debelega hrasta. To je bil njegov dom.  Kadil je zeliščno pipico, gledal dežne kaplje in premišljeval, kako se poletni naliv prav prileže.

»In kako lepo diši vlaga v gozdu!« je polglasno rekel in globoko vdihnil.

Med enakomernim šumenjem dežja je nenadoma zaslišal cvileč glasek. Prav blizu njega je nekdo stokal, jokal in smrkal.

Glas mu je bil neznan, zato se je najprej kar malo prestrašil. Nato pa je pomislil, da tako droben glasek že ne more imeti prav gromozanskega lastnika.

»Kdo je tam?« je opogumljeno zaklical.

»J-j-j jaz,« je zaslišal jecljanje.

»Kdo – jaz? Pokaži se, da te vidim!«

»N-n-ne upam si, ko si pa tako ču-čuden. Si po-po-pošast? Ješ mi-mi-miške?«

»Ha ha ha!« se je zasmejal Juniper. »Misliš, da so pošasti takole majhne in prijazne? Daj, no! Škrat Juniper sem in škrati ne jemo živali, ampak smo njihovi prijatelji. No, le pogumno. Pridi bliže!«

Praprot je zašumela in iz nje je pricapljala premočena miška. Tresla se je od hladu.

»Dober dan, škrat, jaz sem hišna miška Brie. Lepo, da sva se spoznala,« se je predstavila.

»Otresi si kožušček in pridi pod streho, da se ne prehladiš!« jo je povabil Juniper v svoj dom in ji ponudil brisačo.

Medtem ko se je miška brisala, je škrat pripravil zeliščni čaj z medom in na mizo postavil skodelici. Miška je skočila na stolček in molče srebala čaj.

»Praviš, da si hišna miška. Le kako si se znašla sredi gozda? Daleč naokoli ni nobene hiše,« je spregovoril Juniper, ko se mu je zdelo, da se je gostja že ogrela.

»Kaaaj? V gozdu sem? Groza!« je miška Brie spet začela jokati in smrkati.

»No, no, saj ni tako grozno, vse bo še dobro,« jo je tolažil škrat.

»Kaj pa ti veš, kako je miški, ki je vajena udobne hiše in vedno polne shrambe, ko se na vsem lepem znajde v divjini.«

»Kaj bom pa že vedel, saj sem star že več kot sto let in v tem času sem se marsičesa naučil.«

»No, si že kdaj bil v mestu?« ga je zadirčno vprašala Brie.

»Gozdni škrati ne hodimo v mesto, sem pa o teh rečeh bral v škratji enciklopediji,« je z mirnim glasom razložil Juniper.

»Enklopicedija? Sliši se trapasto,« je miška zavihala smrček.

»Pa ni trapasto. To je strašno debela knjiga škratjih modrosti in znanja. In ne reče se ji enklopicedija ampak en-ci-klo-pe-di-ja.«

»Enklo … encipeklodija! Preveč zapleteno. Glava me bo začela boleti!« je zavzdihnila Brie.

»Oprosti. Ker si iz mesta, sem mislil, da si hodila v šolo.«

»Šola? Eh, zguba časa!« je miška zamahnila s tačko. »Da si napolniš trebušček, se greješ ob radiatorju, plešeš, spiš na mehkem – za to res ni treba prav nobenih šol. Pomembno je samo to, da se naučiš prepoznati mišjo past in se ji izogneš.«

Juniper se je zaskrbljeno čohal po sivi bradi in zmajeval z glavo, miška pa je zamišljeno strmela v skodelico pred seboj.

»Že vem, na koga me spominjaš!« je nenadoma vzkliknila. »V klet so ljudje nekoč znosili podobne možiclje, kot si ti. Stara podgana je rekla, da so vrtni palčki.«

Škrat Juniper je zardel od užaljenosti in jeze.

»Ne dovolim, da me žališ s takimi primerjavami. Vrtni palčki so samo okras in sploh niso živi.«

»Ah, saj ni pomembno! Govoriva raje o meni,« je miška Brie zamenjala temo. »Prej si vprašal, kako sem prišla sem v to …«

Z zaničljivim pogledom se je ozirala naokoli.

»… v to divjino, v te rovte mački za hrbtom.«

»V gozd, misliš,« jo je nejevoljno popravil škrat Juniper. »Gozd je območje, na katerem raste tesno skupaj veliko dreves …«

»Nehaj! Že spet me poučuješ,« si je miška s tačicama pokrila ušesa.

Škrat je zavzdihnil. Ni mu ugajalo, da je gostja tako nevljudna.

Vstal je od mize in molče začel pomivati skodelici.

»Pa tako lep deževen dan je bil, dokler ni prišla ta mišja sitnoba,« je zagodrnjal sam pri sebi.