Veter iz votlega
udari ob zid
Klic iz notranjosti iz dežele
ki temno šelesti
nikomur zaklican klic
te zbudi
Zunaj para morje breg
vzletavajo veje in bežijo v pišu
Stojiš kot kamen ki diha
kamen ki posluša z bitjem lastnega srca
Veter z luknjastim čelom
z obrazom iz glasov nizko pri tleh
od norih južnih sanj mu suho gorijo
oči
Na nebu kjer je tiho
vsak iz svoje zvezde trije beli galebi
nepremičnih kril letijo
na vzhod
(Dane Zajc: Kepa pepela, Mladinska knjiga, 1984)
