In na rjuhah še leži
Vonj dišeče tvoje kože,
Ki me s črno roko boža
Sred noči.
In na zglavniku diše
Kakor kita rožmarina,
Kot zamolkla bolečina
Tvoji še lasje.
Ko zemljo prekrije noč,
Ko se mir nad zglavja sklanja,
Vrže me kot zver iz spanja
Huda moč.
Kot votlina je obraz noči.
In iz nje modras spominov
Plazi v temno se globino,
Kjer srce leži.
(Dane Zajc: Dva, Založba Mladinska knjiga)
