Tako kot ne morem narediti ničesar,
samo kradem, vse mogoče obešam na tvoje dihanje,
ptičje hišice in oblake, drevesa, nabrekla od dežja,
zaman iščem pravo mesti za stvari – simetrija
me vedno napolni z gotovostjo – ne morem pobegniti,
ne morem se dotakniti, ne zemlje od zunaj,
ne neba od znotraj. Vse, kar lahko izmaknem,
je mehka podloga dnevov, ki se krči.
(Danica Križanič Muller: Odprta praznina, str. 81)
Morda je moja žalost res samo
posledica bivanja in vse, kar doživljam
ob tebi, je samo moja nesprejemljiva
resničnost. Pravzaprav si nekaj takega
kot sonce ali naravna kastropa,
podoba, obešena na lahno vrv vetra,
speljano v preteklost, odslikana
od lesenih stopnic, na katerih sediš,
lep, ker si. Udeležuješ se ali motriš,
ne izbiraš. Vse je v trenutnem
naslovu, v mirnem drsenju vlakov,
v točki opazovanja.
(Danica Križanič Muller: Odprta praznina, str. 83)
V gostišču Galeja ni nikogar, ki ga iščem,
in tako, da ne bi vzbujala občutka krivde,
pogosto zavijem mimo sebe,
dokler me izdajalski vonj ne zadene
s strani, nekam za predmete –
molk, ki se razlije v besedah in gori.
(Danica Križanič Muller: Odprta praznina, str. 85)
Danica Križanič Muller: Odprta praznina, Založba Pivec, 2009)
