Volk si hrane zaželi,
v trebuščku mu kruli,
da se še prašičku
poleg njega,
čudno zdi.
Prašičku nič se ne zgodi,
volk za kokoš se zapodi,
kokoš kikirika na ves glas,
s krili opleta,
tako se prestraši,
s tacami se zapleta,
jajčka pobegne,
jo volk ulovi,
z gobcem jo zgrabi,
domov odhiti.
Ta volk ni strašen za živali,
prav prijazen se zdi,
a kokoške ne prepriča,
saj njena jajčka ,
si vsak dan jesti želi.
Kokoš se razjezi,
past mu nastavi,
da ko noč se spusti
v miru piščančka nahrani
in da se končno naspi.
