V LUTKI JE ZDRUŽENO VSE, KAR IMAM RADA.
Darka Erdelji. Ilustratorka. Lutkarica. Kiparka. Pripovedovalka in zapisovalka zgodb. Nemirna, ustvarjalna duša, ki raziskuje življenje.
Za Ventilator besed je vsestranska ustvarjalka Darka Erdelji stkala čudovito zgodbo.
Erdo, po Madžarsko pomeni gozd, Erdelji (Erdély) Transilvanijo, pokrajino v današnji Romuniji prekrito z ZELENO gozdov.
DARKA, ženska iz gozdov
VELENJE
Brezskrbno otroštvo sem preživela v malem mestecu, obdanem z gozdovi. Zame je bil to začaran kraj, kjer se po okoliških gozdovih sprehajajo vile; kjer so na dnu jezera ujete vasi… Na hribu nad njim pa se bohoti beli grad, v katerem straši nesrečna Kunigunda.
Kozmopolitansko mestece, me je s svojo barvito raznolikostjo kultur učilo odprtosti, strpnosti in solidarnosti.
Knjige, zgodbe in pravljice so bile del mojega vsakdana. Z mamo sva igrati klavir, risali, slikali, poslušali glasbo in hodili v gledališče. Z očetom pa sva se potepala po gozdovih in spoznavala skrivnosti njihovih prebivalcev.
Podpirala sta svetove ki so rastli v meni. Neizmerno sem jima hvaležna.
Toda, če imaš v duši veter, lahko postane še tako lepo…. premajhno.
Ko mi je bilo petnajst let, sem pobrala kovčke in se odpravila v LJUBLJANO.
Zeleno in vile so zamenjali duhovi, stkani iz meglic. V naivno otroško igrivost pa je vdrl drugačen, svet. Svet, izrisan s črnino tuša, sem ujela v bele zidove dijaškega doma.
Odločila sem se, da postanem lutkarica. V lutki je združeno vse, kar imam rada. V majhen svet iz lesa ali papirja ujete zgodbe.
PRAGA.
Tam, v vrtincu srednje in vzhodne evropske umetnosti, je življenje teklo z vrtoglavo hitrostjo. Razkošnost in veličina sveta sta se stekli v zlato mesto. Vedno manj sem beležila zgodbe …. Ni bilo časa… Potepala sem se po skritih ulicah in prisluškovala vdihu in izdihu mesta.
Nekoč me je ugrabil pirat iz daljne dežele.
Še sama ne vem, kdaj sem se znašla z dvema majhnim bitjecema in starim kovčkom na otoku sredi severnega oceana.
NOVA FUNDLANDIJA
V tem romantično-krutem okolju, med najtoplejšimi ljudmi na svetu, kjer severni veter prinaša vonj po neznanem, po kraljestvu belih medvedov in tjulnjev, sem se počutila doma.
Davno nekoč so ljudje verjeli, da je svet ploščat. Takrat so verjeli, da se konča prav tam, na Novi Fundlandiji. Če se postaviš na pečino nad belim oceanom, ki se preliva v belo zimsko nebo, si lahko predstavljaš, da bi to bilo lahko res.
Tam se rojevajo pravljice.
V mestecu lesenih pisanih hiš, ovitih v morske megle, sem našla svojo. Vanjo sem posadila ZELENO – gozdov in vinogradov. 65 zelenih rož je nekoč naštela moja mala deklica…
Otroci so rastli. Mene pa so spet klicale panonske ravnice. Hodila sem na pečino nad ocean in s hrepenenjem opazovala odhajajoče ladje. Našla sem svoje panonsko morje, ki je davno izginilo iz mojih ravnic…, a mi ni uspelo umiriti nemira.
Spet sem pobrala kovčke in otroke… Vrnila sem se v svojo zeleno domovino.
MARIBOR
Zdaj živim v hišici, čisto blizu reke. V mestecu, na robu panonske nižine. Še vedno zbiram zgodbe, jih vezem v zavese, zapisujem na stene, stole, omare.. papir,… Klešem iz lesa…
Otroci so veliki, namesto pirata zdaj jezdi k meni kavboj…. Namesto morja, valovi pokrajina ,posajena z vinogradi….Le nebo s svojimi oblaki je ostalo isto in še vedno nemo povezuje moja dva svetova.
SEM ZBIRATELJICA ZGODB.
Zame je bogastvo sposobnost videti svet tako, da je vsak trenutek del pravljice.
O ŽIVLJENJU IN UMETNOSTI:
Umetnost je življenje, življenje pa je povsod okoli nas.
Umetnost niso samo slike, ki jih naslikamo, stavbe, ki jih ustvarimo, glasba, ki jo skomponiramo…Lahko je tudi način, kako pripravimo hrano, kako oblikujemo vrt, kako pijemo čaj….
Obstaja tisoče načinov, kako ovekovečiti zgodbe. Včasih se mi zdi, da bi jih lahko vgradila v vsakdan hiše, v kateri živim. Takrat zgodbo izvezem v zaveso, naslikam na steno, napišem na stol. Spet drugič jo vidim v majhnem svetu, narejenem iz lesa in papirja. Takrat postane lutkovna igrica. So zgodbe, ki jih ujamem v glinene posodice, pa tudi take, ki jih vrišem v belino papirja…Nekatere še vedno spijo v meni in čakajo.
O SANJAH:
Ko sem bila majhna, sem si predstavljala, da bom nekoč imela majhen lesen voz in vanj vpreženega, kot oglje črnega konjička. Da bom potovala s košavo po pokrajinah, kjer živijo ljudje s široko dušo….,da bom zbirala njihove zgodbe in iz njih gradila svoje male lesene svetove lutk.
O PRIHODNOSTI:
Prihodnost je kot reka. Ne vem, kam me bo ponesla. Pa saj ni pomembno… Vem, da bo ob njej vse polno zgodb, ki jih bom na takšen ali drugačen način vtisnila v svojo pot.
