|
Dnevi evropske kulturne dediščine so namenjeni ozaveščanju ljudi, da je kulturna dediščina, tako lokalna kot globalna, vir naše identitete. Spodbuditi radovednost za dediščino je naloga in izziv vseh, ki se v Dneve evropske kulturne dediščine vključujemo kot prireditelji ter predstavljamo lokalne spretnosti in tradicije.
V Mestni knjižnici Izola se kot edini prireditelji DEKD v izolski občini v okviru tega mednarodnega evropskega projekta vključujemo v promoviranje dediščine z različnimi razstavami, dogodki in prireditvami.
Ob letošnjih dnevih evropske kulturne dediščine so se v naši knjižnici predstavili različni ustvarjalci, ki svoj navdih najdejo v dediščini. Polona Ponikvar je na Steni ustvarjalnosti razstavila izbor svojih fotografij z naslovom Utrip morja. Sicer je diplomirala iz sociologije in francoskega jezika in književnosti, dela kot prevajalka, svoj prosti čas pa posveča družini in hobiju, ki je postal njena strast – fotografiji. Fotografije iz cikla Utrip morja je posnela na ribiški barki, kjer je z ribiči preživela 16 urni delavnik in posnela vse faze morskega ribolova. Člani izolskega likovnega društva LIK so stene popestrili s slikarsko razstavo na temo Istrske domačije in dvorišča. V vitrino pa je Zorko Dežjot, tudi član tega društva, na ogled postavil v keramiki upodobljene istrske poljske hiške – kažetice in kažune.
V vitrini so svoja dela predstavili še trije razstavljavci, in sicer Radoslav Kostantin Košte s svojimi košarami iz bek, miniaturnim lesenim orodjem kot okras in spomin na kmečka opravila v Istri. Košte je sicer upokojeni delavec, ki se že preko 40 let ukvarja tudi s čebelarstvom, sadjarstvom in kmetijstvom, poleg tega je, po mnenju njegovega prijatelja, pisatelja Marjana Tomšiča, »zadnji še živeči pravi ljudski pripovedovalec«. Košte preko pripovedovanja oživlja istrsko folklorno izročilo, ohranja pa ga tudi s pisanjem in objavljanjem. Upokojena učiteljica in pripovedovalka Viktorija Pucer Štromar ter Lijana Perko, prizadevna ustvarjalka, kreatorka in šivilja, sta razstavili vsaka svojo različico punčk iz cunj. Te razstave so na ogled še do konca oktobra.
Ravno z Lijano Perko je knjižničarka in etnologinja Špela Pahor vodila krasno večerno srečanje v znamenju dediščine, v katerem je Perkova razkrila, kako tudi dediščina vpliva na njeno delo šivilje, ter kako se v tudi v navidez nepomembnih stvareh izraža občutek in skrb za ohranjanje dediščine.
Tris Špele Pahor
Letošnji Dnevi evropske kulturne dediščine so bili odlična priložnost, da je naša nepogrešljiva in neutrudna sodelavka Špela Pahor predstavila svoje tretje delo ─ Srečanja v Piranu 3. V knjigi, ki je izšla junija letos, je zbrala in uredila 27 življenjskih zgodb prebivalcev Pirana. V predstavitvi je poudarila, da ona ni avtorica knjige, pač pa da je avtor vsake zgodbe tisti, ki jo je sam doživel in zaupal v izdajo. Zgodbe so zato last pripovedovalcev, so njihova duhovna lastnina.
Knjigo je založil Zavod Mediteranum. V pogovoru z založnikom Slobodanom Simičem Simetom je Špela razkrila, da je začela stare Pirančane obiskovati že v 80-ih letih prejšnjega stoletja, njihove zgodbe je zapisovala, ogromen navdih za nadaljnje delo pa je dobila med branjem ene od knjig iz zbirke »Tako smo živeli« Marije Makarovič. Med pogovori z ljudmi je ugotavljala, da uradna zgodovina marsikaj prikaže v lepši luči in tudi veliko zamolči. Ob spoznavanju življenjskih zgodb pripovedovalcev pa jo še vedno vsakič znova prevzame, kako skromno in revno so ljudje nekoč živeli, pa so bili kljub temu srečni; ob vsem hudem, kar se jim je dogajalo, so vedno znova znali poiskati in ohraniti vero, srčnost, dobroto, toplino, prijaznost.
Zanimivo je bilo prisluhniti »tehničnemu« vidiku nastanka tovrstnega dela. Špela Pahor večino zgodb posname na avdiokasete, če seveda za to dobi dovoljenje, sledi transkripcija zvočnega posnetka ─ za vsako uro posnetka je potrebnih vsaj 6 ur prepisovanja (ta podatek potrjujejo tudi drugi etnologi iz Evrope in ZDA), urejanje gradiva, preverjanje podatkov pri pripovedovalcih z vnosom popravkov, želja, pripomb, sledi ponovno urejanje, zgodba se naposled objavi, ko zanjo dobi dovoljenje pripovedovalca. Tu in tam so se ji zgodili tudi tragično-komični pripetljaji, kot je bil tisti, ko je pozabila zamenjati baterije v diktafonu in se pogovor ni posnel, ali ko si ljudje premislijo v zadnjem hipu, ko je že vse narejeno in urejeno.
Skozi pripoved svoje osebne življenjske zgodbe pripovedovalci osvetlijo prostor in čas, v katerem so odraščali, delali, ustvarjali, se postarali, a dajejo tudi zgled, kako premagovati življenjske težave. Zato Špela upa, da njena knjiga ni in ne bo zgolj etnološki ali zgodovinski dokument, ki bo obtičal na kakšni zakotni polici, pač pa da se bodo ljudje, ki bodo knjigo brali, česa naučili, vzeli koga za vzor, morda spoznali, da danes vendarle ni tako hudo, ali dobili navdih, spodbudo, potrditev svojih misli in občutenj, da jih bo zgodba popeljala korak naprej.
Ksenija Orel, Mestna knjižnica Izola
|
