V Mestni knjižnici Izola se Dnevom evropske kulturne dediščine pridružujemo že enajsto leto. Na temo, ki jo razpišejo koordinatorji, pripravimo različne razstave in dogodke. Letos so bili DEKD posvečeni praznikom in praznovanju. Janez in Marija Janežič sta na razstavi Od zibelke do groba prikazala stare fotografije in predmete, ki prikazujejo šege življenjskega cikla, Nataša Fajon pa je v fotografije na razstavi V Istri ni nikoli dolgčas ujela trenutke na šagrah, festivalih in drugih prazničnih dogodkih. V sredo zvečer sta Kristina Menih in Špela Pahor pripovedovali ljudske zgodbe, ki se končajo s slavjem, gostijo ali praznovanjem in jih ljudski pravljičarji navadno sklenejo s besedami »Tudi jaz sem bil tam, in dali so mi iz gumba jesti in iz naprstnika piti«. Naslednji dan so člani Samostojne skupine fotografov, ki deluje pod okriljem Andragoškega društva Morje – univerze za tretje življenjsko obdobje Izola, pripravili glasbeno diaprojekcijo fotografij, posnetih na letošnjem Istrskem maratonu – prazniku športa, teka, zdravega načina življenja, aktivnega preživljanja prostega časa in druženja v naravi. Fotografi Stane Čebron, Irena Čarman, Jožef Fabjan, Oskar Jogan, Rudi Semelbauer, Sergio Tončetič, Irena in Jack Lorget, Vlasta in Mirko Štrancar, Pavla Črnac in Sašo Merkandel seveda niso tekli, pač pa so dogajanje spremljali s fotoaparati. Diaprojekcija se je zaključila s pesmijo We are the champions – znak, da sta tudi vztrajnost in zmagoslavje del tega praznika. V drugem delu večera so prikazali krajši film, ki ga je posnela koprska televizija za oddajo Na obisku. V filmu smo se lahko sprehodili po prostorih društva, obiskali različne delavnice – modelarsko, slikarsko, delavnico ročnih del, jezikovne tečaje in podobno ter prisluhnili članom, ki so pripovedovali, kaj jim pomenijo ustvarjalne urice, preživete v družbi s »sošolci in sošolkami« iz tretje univerze. V delavnici ročnih del ženske ročno izdelujejo punčke, najprej za potrebe Unicefa, zdaj pa za izolski Rdeči križ, ker »želijo pomagati revnim, posebno otrokom«. Udeležba na različnih delavnicah je za člane »sproščujoča obveza«, »zabava«, »trening možganov« ali »umska aktivnost«. Zdaj lahko uresničujejo želje iz otroštva, za katere prej niso imeli časa – potrebno je bilo delati in skrbeti za družino. Največ pa jim pomeni, da se lahko družijo, zabavajo in se imajo lepo, obenem pa ustvarjajo, saj »brez ustvarjalnosti ni napredka«.
Na obali sicer delujejo 3 univerze za tretje življenjsko obdobje, izolska pa se od drugih razlikuje po modelarski delavnici in skupini, kjer spoznavajo kitajsko civilizacijo in filozofijo. Letos so razpisali 33 delavnic, izvajali pa jih bodo 29. Tatjana Kodarin, predsednica društva, ki je »po naravi takšna, da rada organizira«, je povedala, da si v njihovih delavnicah med drugim prizadevajo tudi za ohranjanje dediščine, saj se zavedajo, da novo raste na temeljih starega. Tako slikajo stare ulice in hiše, ohranjajo stare istrske pesmi, modelarji potrpežljivo in natančno izdelujejo modele starih bark, od batan do večjih ribolovnih ladij, kot so bile Trska, Deklica in druge znane ladje iz izolske ribiške flote. Vodja te skupine, modelar Rudi Semelbauer, je mnenja, da se »da z voljo in veseljem vse narediti, še bolje pa, če ti kdo pomaga«. Modelarji ob svojem delu uživajo, trudijo se modele narediti čim lepše, obenem so ponosni, ker prispevajo k ohranjanju dediščine.
Bo že res, kar pravi neka zgodba, da so stari ljudje kot stare ure – treba jih je le naviti, pa tečejo naprej. Ko namreč človeka nekaj zelo zanima in veseli, mu to daje nov zagon in novo življenje. In kje so ti urarji, ki naredijo, da stare ure spet tečejo? Ja, v Andragoškem društvu Morje vendar!
V petek pa je vse obiskovalce navdušila še ena »stara« gospa – po duhu in v srcu pa mlada – Dušica Kunaver. Profesorica angleščine v pokoju je svoje učence animirala s pripovedovanjem in drugimi inovativnimi pristopi, zanje in za pedagoge je pripravila tudi kreativne mavrične učbenike in delovne zvezke. Kot ljubiteljica dediščine je napisala na desetine knjig z etnološko tematiko. Danes ji pravijo »romantična etnologinja«, morda zato, ker se zdi njen pristop premalo znanstven. Odlikuje pa jo izjemna ljubezen do naše domovine, njene narave, zgodovine, neizmerno bogate in dragocene kulturne in etnološke dediščine. S primeri je pokazala, kako so slovenski jezik, med drugim imena mesecev in pregovori, glasba, ples in drugi ljudski običaji odraz miroljubnega kmečkega človeka. Odlikuje pa nas tudi trdoživost, delavnost, veselje, dobra volja, samozavest, spoštovanje vrednot, poštenje, smisel za pravičnost in enakost med ljudmi, ki izhaja še iz časov legendarne države Karantanije. »Nihče v Evropi ni imel tako trdega življenja kot naši ljudje, bili so 1000 let tlačani tuji gospodi, 300 let v strahu pred Turki, 400 let so trajali kmečki punti – pa smo še vedno tukaj!« Dušica Kunaver je ena tistih ljudi s »pedagoškim erosom«, ki želi predvsem mladim ljudem vzbuditi ljubezen do naše dediščine, saj meni, da so »stare vrednote vredne osveščanja«. »Mladi imajo tisto, kar jim ponudimo«, pravi dolgoletna učiteljica, ki ima z mladimi res ogromno izkušenj. Če bi se bolj zavedali, da so v votlini Divje babe arheologi našli najstarejše glasbilo na svetu, na barju pa najstarejše leseno kolo, da je bila današnja Ljubljana kot križišče jantarske poti nekoč središče Evrope, da ameriška ustava temelji na karantanskem ljudskem pravu, da so naši predniki ustvarili na deset tisoče ljudskih pripovedi in pesmi… potem bi bili veliko bolj samozavestni in ponosni na svoje korenine in ne bi podlegali tujim vplivom. »Če poznamo svoje korenine, imamo tudi krila« je pravzaprav tudi slogan DEKD, ki letos praznujejo 25. obletnico. Tega se žal nekatere izobraževalne in kulturne ustanove večkrat ne zavedajo…
