Takole pravi Stefanos Ksenakis, avtor mednarodne uspešnice Življenje je darilo: »Vsak dan je darilo. Odpri ga. Ne zavrzi ga. Sámo življenje je darilo. Žívi ga. Ne pusti ga vnemar.« Njegova knjiga je zbirka toplih, navdihujočih kratkih zgodb iz njegovega življenja in modrih, spodbudnih spoznanj, polnih hvaležnosti. Je knjiga, h kateri se lahko vedno znova vračamo in jo odpiramo in prebiramo na poljubni strani – vsakokrat nas spomni, za kaj smo lahko hvaležni. Tukaj pa z vami delimo eno od teh zgodb, v kateri nas opomni, kako pomembno je deliti.
Deliti je čarobno
Deliš lahko kar koli. Dobro knjigo, lepo navado, prijazno besedo, pozdrav ali nasmeh. Z nekom lahko, če on to želi, deliš tudi njegovo bolečino. Se veseliš njegovega veselja. Objemi, dotiki, trepljaji – vse to so razlogi, zaradi katerih je vredno živeti.
Če boš čim več ljudem pomagal doseči, kar si želijo, boš tudi sam lahko dosegel vse, kar si želiš.
»Bi žvečilni?«
Takole pravi Stefanos v eni od svojih zgodb:
Obiščem ga dvakrat na leto. Moj odvetnik je, sicer pa specialist za stečaje. Skozi njegovo pisarno se sprehodijo kalibri vseh vrst. Tudi tisti ne ravno najbolj pošteni. Prišel sem ob dogovorjeni uri. Makis ima zmeraj ogromno dela, na sprejem je treba počakati. Podobno kot pri zobozdravniku. Za menoj je v čakalnico prišel še nekdo in sedel nasproti mene. Nisem mu namenil pretirane pozornosti. Le bežno sem ga ošinil s kotičkom očesa. Urejeno pristrižena kozja bradica, nasmešek, lepe obrazne poteze, prijazen človek.
Tajnica naju je vprašala, ali bi kozarec vode. Zavrnil sem, on pa je sprejel. Že v naslednjem hipu sem obžaloval svojo odločitev, zavidal sem mu. Prijazno sem se mu nasmehnil.
Nekaj vmes med vljudnostjo in zadrego. Vrnil mi je nasmešek. Led je bil skoraj prebit. Čez nekaj trenutkov je z roko segel v torbo in spet pogledal proti meni.
»Bi žvečilni?« me je vprašal.
»Ne, hvala,« sem rutinsko odvrnil.
Nato pa sem bil že na vrsti. Moj »zobozdravnik« me je sprejel in z neznancem iz čakalnice se nisva več videla. Sestanek je bil uspešen.
Pozneje pa sem se spet spomnil na žvečilni gumi. Ta mali pripetljaj mi ni dal miru ves dan. Kakor nadležna muha.
Rekli boste, pa kaj, saj ni pomembno.
|
