Kot vemo iz zgodovine, smo se ljudje v svojem kratkotrajnem obstoju na Zemlji soočili z veliko različnimi vrstami družbene ureditve, ki pa jim je bilo vedno skupno to, da ljudje nikoli niso bili enakopravni, ampak je vedno obstajal nekdo, ki se je moral podrejati drugim. Na začetku, ko civilizacije še niso obstajale, so ljudje živeli v plemenih, kjer so bili osebno povezani med seboj in so imeli med seboj porazdeljene naloge, ki so jim bile nuja za preživetje. S časoma, ko so se plemena združevala v večje in številčnejše enote, se je takšen način ureditve izkazal za pomanjkljivega, saj tako število ljudi ni moglo biti neposredno povezano med seboj. Ker je inovativnost v človeški naravi, so se kmalu pojavile nove družbene ureditve, na katerih so slonele civilizacije. Tako se je v Grčiji pojavila prva oblika demokracije v človeški družbi, s katero so Grki uspešno vodili svojo državo. Takšna ureditev pa je bila v tistem času bolj izjema kot pravilo, saj so druge civilizacije slonele na oblasti enega človeka, ki mu je oblast najpogosteje pripadala po krvnih vezeh in ne po sposobnosti ali priljubljenosti. V današnjih časih, ki so za vse težki, je demokracija postavljena pred težak izziv, saj ljudje izgubljajo zaupanje v njeno učinkovitost. Negotovo pa je, ali bo izzivu kos, kot je bila že mnogim do sedaj, in se bo kot družbena ureditev ohranila tudi v prihodnosti. Če temu ne bo tako, jo bo lahko kmalu zamenjal kateri izmed totalitarnih režimov, kar bo človeško družbo zavrlo pri razvoju in potisnilo nekaj desetletij nazaj. Lahko pa se tudi zgodi, da se bodo nekatere značilnosti prilagodile ali pa spremenile, in tako ustvarile povsem novo družbeno ureditev, ki bo človeštvo popeljala v lepšo in svetlejšo prihodnost.
Sedaj pa se vprašajmo, kaj sploh vemo o demokraciji? Ljudje, ki imajo v svojih rokah vse niti oblasti, so izvoljeni na podlagi ljudstva in zato tem ljudem tudi odgovarjajo. Odločitve morajo sprejemati na podlagi mnenja in želje ljudi, obenem pa morajo delati v dobro teh ljudi. No, naša pot skozi ta esej se ni niti še dobro začela, pa smo že naleteli na velik kontrast v demokraciji, ki pogosto ogroža njen obstoj. Na plečih voditeljev je, da ta dva pobesnela psa držijo na verigah in obenem pazijo, da jih s svojo silo ne potegneta iz središča in tako pobegneta nadzoru. Zaradi močnega nasprotja teh dveh sil se lahko vlak neke družbe ustavi in z vsakim dnem, ko stoji na mestu, postajajo njegovi deli bolj zarjaveli in nepremični. Tako se kar kmalu zgodi, da se vlaka ne da več pognati z njegovo lastno močjo, ampak je za to potrebna zunanja sila, ki pa ima na koncu to možnost, da sama nadzoruje in upravlja moč in smer tega gromozanskega in nenadomestljivega vlaka, ki pripada določeni družbi. Če pogledamo na trenutno svetovno politično sceno, kjer prevladuje demokracija, lahko vidimo, da tu pravzaprav ne gre za dejansko demokracijo, ampak za neko okrnjeno različico. V demokraciji bi oblast morala dobesedno pripadati ljudem, ki bi z večinskim glasovanjem odločali o svoji usodi. Seveda bi bili za svoje zavestno sprejete odločitve tudi odgovorni ter bi na svojih hrbtih nosili posledice napačno sprejetih odločitev. Takšna absolutna oblika demokracije, kjer bi odločala celotna populacija z volilno pravico, pa je bila za družbe, ki so obstajale pred informacijsko tehnologijo, prevelik logistični zalogaj, saj bi morali ljudje vsakodnevno hoditi na volišča, kar pa bi pustilo ogromne posledice na denarni potrošnji te države. Ker pa je tehnologija tako močno napredovala in so se v naše življenje že dobesedno vkoreninile informacijske tehnologije, bi bila sedaj taka oblika dosti lažja in ob primerni motivaciji ter sredstvih tudi kmalu lahko mogoča. Vendar pa bi takšen način verjetno naletel na problem, ki mu današnja tehnologija še ni kos. To je nezanimanje in neangažiranost ljudi za politične zadeve, ki se takšnih glasovanj ne bi udeležili. Tako bi glasoval le del prebivalstva, kar pa bi bilo krivično, saj rezultati glasovanja ne bi prikazali resnične volje ljudstva, kar bi ponovno vodilo v nezadovoljstvo in nasprotovanje oblasti in takšnemu sistemu. Če smo vsaj malo razmislili o zgornjem besedilu, kar kmalu ugotovimo, da je demokracija pravzaprav en velik urni mehanizem, ki pa se zaradi svoje kompleksnosti in nezanesljivih delov vrti počasi ter včasih kaže napačen čas, česar pa ne ugotovimo, dokler mehanizma ne zamenjamo. Če pa je do takrat razkorak med našim prejšnjim mehanizmom in pravilnim časom postal prevelik, mora preteči veliko časa, da se časi spet uskladijo in se ravnovesje ponovno vzpostavi. Demokraciji nasprotna oblika družbene ureditve je absolutna oblast, ker je oblast v enih rokah. To so lahko roke človeka, stranke, družine, religije, … Takšna ureditev je glede odločanja izredno učinkovita, saj se voditelj države odloča na podlagi svojege mnenja, zato se odločitve sprejemajo hitreje, kar včasih zelo pripomore k temu, da neka družba doživi hiter napredek. Težava je, da se voditelj takšne oblasti ne ozira na mnenje in želje svojih podložnikov, ki svojega mnenja, ki se ne sklada z mnenjem voditelja, ponavadi sploh ne morejo svobodno izražati. Največja pomanjkljivost oblasti v enih rokah pa je ravno to, da smo vsi ljudje, ki nismo in ne moremo biti popolni, zato delamo napake, ki pa imajo pri osebi s takšno močjo lahko usodne posledice, ki jih nikoli ne nosijo sami. Sedaj, ko smo spoznali obe strani zgodbe, se vrnimo k demokraciji. Ljudje smo po svoji naravi zelo materialna bitja, zato tako zlahka podležemo skušnjavi, ki jo ponuja denar. Z njim se lahko odpravimo na počitnice, kupimo nov avto, večjo hišo, predvsem pa si z denarjem kupimo moč, ki jo nato uporabljamo za to, da z njo nadzorujemo in izkoriščamo ljudi iz nižnjih slojev družbe, da se tako prikopljemo še do večjega bogastva. Še ne tako dolgo v preteklosti so si premožni ljudje z denarjem lahko kupili sužnje, ki so nato zanje opravljali razna dela brez plačila in pogosto v nečloveških pogojih. Čeprav na prvi pogled v današnjih časih izgleda, da suženjstvo ne obstaja več, pa temu ni tako. Spremenila so se le pravila igre, saj so današnji sužnji za svoje delo mastno plačani, železne okove pa so zamenjali bančni računi, odprti v državah z imeni, ki jih ponavadi niti ne moremo izgovoriti. Tukaj seveda govorimo o korupciji, ki je v sedanjosti močno vtkana v celoten sistem družbe, na katerem se hrani kot nek parazit, ki za svojo odstranitev potrebuje podroben načrt ter kirurško natančnost, saj v nasprotnem primeru poruši in uniči celoten sistem, iz katerega je črpal življenjsko energijo. Uspeh mnogih uspešnih in velikih korporacij pogosto ne izhaja iz poštenega poslovnega modela, ampak iz izkoriščanja družbe, ki ji tako pušča posledice, ki pa jih lahko opazimo šele čez nekaj časa, ko je ponavadi že prepozno in je škoda ogromna. Take korporacije pa bi svoje cilje najverjetneje zelo težko dosegle brez pomoči politikov in uradnikov. Ker je neposredno podkupovanje le-teh tvegano in nezanesljivo početje, saj ni nujno, da bo oseba, ki jo nujno potrebujejo na svoji strani, tudi dejansko šibka in se bo prezpogojno uklonila pred skušnjavo, ki jo skriva denar, so se danes izoblikovali zanesljivejši in kompleksnejši postopki, ki na svoj uspeh ciljajo zelo natančno. Tako mnoge politike pri njihovi kandidaturi podpirajo podjetja, ki na ta denar ne gledajo kot na donacijo, kar naj bi v osnovi bil, ampak kot na premišljeno in izredno učinkovito naložbo, ki se jim bo večkrat ponovila, ko bo oseba pridobila oblast, ki jo potrebujejo za uresničnitev svojih ciljev. Enega takšnih primerov smo lahko v medijih zasledili pred nekaj meseci, ko je ameriški kongres razpravljal o zakonu, ki bi omejeval svobodo na spletu in prinesel strožje kazni za kršitelje avtorskih pravic, ki bi verjetno močno spremenile družbo, kot jo poznamo sedaj. Kmalu po predlogu zakona se je na spletu začela množična kampanja proti zakonu, v kateri so na dan pricurljali podatki, da so kampanjo senatorja plačale velike multimedijske založbe, ki so si od sprejetja kontroverznega zakona obetale astronomske zalužke, ki bi njihov vloženi trud krepko poplačal. Zakon je na koncu padel, vendar pa take in podobne korporacije od svojih ciljev, ki jih naprej poganja neizmeren pohlep, ne bodo odstopile, zato se nam v prihodnosti, če le-ta ne bo prinesla korenitih družbenih sprememb, zelo slabo piše.
Demokracija ni popolna, še zdaleč od tega, vendar pa lahko sami vemo, da na svetu popolne stvari ne obstajajo, saj imajo vse v sebi napake, ki jim v svojem življenju prej ali slej podležejo. Kljub svojim pomanjkljivostim pa v sebi skriva ogromen potencial, ki bi lahko prerasel te napake in človeško družbo v civilizacijah ponesel na novo raven. Seveda pa bo to zahtevalo ogromno predanosti in truda ljudi, ki bodo premogli dovolj volje in poguma, da bodo premaknili stare in zarjavele vzvode, ki jih bo potrebno premakniti v novo smer, če želimo doseči novo obliko družbe, v kateri bomo med seboj bolj enakopravni. Če bomo predolgo odlašali s spremembami trenutnega sistema, pa se bodo ljudje lahko uprli in v kratkem obdobju kaosa in revolucij lahko na oblast spet prodrejo razni absolutistični režimi, v katerih bodo ljudje videli upanje in spremembo na boljše. To pa bi lahko imelo katastrofalne posledice, saj bi upočasnilo razvoj, s katerim naša družba hiti v prihodnost in se skuša rešiti grehov preteklosti, ki so na planetu zaradi izkoriščanja pustili težko popravljive brazgotine, ki jih lahko odpravi le napredek v tehnologiji in razmišljanju.
Denis Vitez, 4. letnik
Tehniški šolski center Nova Gorica,
Elektrotehniška in računalniška šola
