Mesto se počasi plazi proti barju, hiše so vedno nižje, ulice so vedno ožje in vedno več je zelenja. Zadnji braniki mesta so štirje stolpiči, med njimi pa park, ki ga je zasedla mularija. Toliko se je dogajalo, da so tja prihajali tudi iz centra.
Nasproti stolpičev so bile nizke hiške, ostaline starih časov. Večinoma so bile že prenovljene, prišli so drugi ljudje od bog ve kod. Razen ene, ki je kljubovala spremembam. V njej je živel sključen starec, ki si je pri hoji pomagal s palico.
Na glavi je nosil veliko bareto, imel je košate sive brke in namrgoden siten obraz, kot bi bil večno nezadovoljen in jezen na cel svet.
Blaževa mama je nekoč pri kosilu navrgla:
“Mrki starec se nikoli ne nasmehne, ko ga pozdraviš. Človek dobi občutek, da bi najraje pogledal stran in da so mu vsi ljudje odveč.”
“Kot bi ga kaj hudega doletelo v življenju,” se je strinjal oče.
Blaž je o tem seveda v parku poročal Luki in Domnu, pa še nekaj mulcev je bilo zraven. In kot se to dostikrat zgodi, se je starega moža vzdevek takoj prijel.
Se je pa o Mrkem precej govorilo, predvsem v zvezi z njegovim vrtom, ki je bil urejen kakor iz škatlice. Kar pa ni bilo nič čudnega, saj je cele dneve šaril po njem.
O okrasnem cvetju in grmovnicah ne bomo izgubljali besed, kajti mularijo so predvsem zanimale uporabne in koristne rastline.
Spomladi se je začelo z redkvicami, potem so prišle na vrsto jagode. Ogromna njiva, slajših ni bilo. Tiste iz trgovine, so bile v primerjavi z njimi kot krompir, če uporabimo Domnove besede.
Ste vedeli, da je ribez lahko črn, bel ali pa rdeč, pa kosmulje so tudi lahko svetle ali temno rdeče, oboje pa tako čudovito sladko kisle. Potem so bile tam še neke joste, križanci, ki so prav zanimivega okusa. Vsega je bilo v izobilju, tako da so se vsi spraševali, kaj Mrki pravzaprav počne z vsemi temi slastnimi pridelki.
Preden so dozorela jabolka vrste beličnik je bila glavni magnet košata češnja, katere plodovi so bili veliki kot manjši paradižniki. Kdor je enkrat zagrizel v rdečo lepotico, tega ni pozabil nikoli.
Bila pa je manjša težava. Mrki starec je skrbno čuval svoj vrt razen tega pa je imel vedno pri sebi palico, s katero je pogosto žugal mulariji, ki je cedila sline ob nizki ograji.
“Sta videla, češnje so že zrele,” je Blaž poročal prijateljema.
Nepotrebne besede; seveda sta vedela, kako naj bi to spregledala.
So pa mulci z pozornim opazovanjem ugotovili pomembno vrzel v obrambnem sistemu Mrkega starca. Kadar je zapustil hišo, je vedno zagrnil težke zavese.
“Kakšno srečno naključje,” je hitel poročati Luka prijateljema, “Mrki ima zagrnjene zavese, poleg tega je pa pozabil odstraniti prislonjeno lestev.”
“Saj ni mogoče,” so se Blažu pocedile sline, “tako rekoč imamo odprta vrata v kraljestvo sanj.”
Niti se niso trudili s plezanjem preko nizke ograje; ker Mrkega ni bilo doma, so na vrt smuknili kar skozi vrata.
Kot bi trenil so splezali med zelenje. Češnja je imela tri vrhove, vsak je splezal na svojega, da si ne bi bili v napoto. Kar se da hitro so nosili češnje v usta, kajti za Mrkega nikoli niso vedeli, kdaj se bo pojavil od nikoder.
“Hudiča,” je nenadoma vzkliknil Domen, “nekdo kuka na nas izza zavese!”
“Kako kuka?” je s polnimi usti prestrašeno zastokal Blaž.
“Tamle,” je z roko pokazal Domen.
Vsi trije so videli obrise sivega namrgodenega obraza. Potem se je zavesa zagrnila nazaj.
“Kaj je bilo pa zdaj to?” se je čudil Luka.
“Kdo bi ga razumel, tega Mrkega,” je rekel Blaž, “za vsak primer se poberimo. Jaz sem se tako in tako nabutal češenj, da bom počil.”
“Jaz tudi,” se je Domen prijel za napet trebuh, »je pa čudno, da nas ni prišel poditi. Kot bi bil v resnici prijazen sosed, ki se samo dela mrkega.«
Blaž pa je modro dodal:
»Ja, res, dober sosed je zlata vreden.«
Avtor: Dim Zupan
