Dim Zupan: Resnica dveh (LAŽNIVA RESNICA)

0
39

 Izpod  peresa Dima Zupana; pisatelja za otroke, mladino in odrasle. V nadaljevanju si preberite eno izmed pravljic  iz knjige Lažniva resnica, ki je izšla pri Založbi Mladika.

Dim Zupan: Resnica dveh

Kot si verjetno že opazil, pri bogatunih nisem imel sreče, zato sem se odločil, da poiščem kakšno možnost na drugem koncu, med ljudmi, ki se ne kopljejo v izobilju in imajo denarja komaj za preživetje. Izbral sem oblak, ki je letel v smeri Južne Amerike, tam živi dosti ljudi na kupu in čim večji je kup, toliko več je revežev.

Imel sem res strašno smolo, ker sem letel nad Indijo ravno v času monsuma in so se oblaki zlivali na tla, da sem moral neprestano prestopati. Potovanje se je zaradi tega zavleklo, kar me sicer načeloma niti ni toliko motilo, ker, saj veš, palčki imamo časa na pretek, ampak zadeva postane sčasoma strtesna, ni pravega udobja.

Zato sem se prav oddahnil, ko smo se vlekli čez Ande. Peru je država s hecno zgodovino, nekoč so tam živeli ljudje, katerih še danes ne razumete, zato sem izskočil, ko smo leteli nad Limo. Ne bi ti pripovedoval, kako je bilo tam, ko sem se zadnjič klatil po tistih krajih pred približno petsto leti, ker sem se takoj spravil na delo.

Kadar ne veš kaj iščeš, takrat večkrat hitro kaj najdeš. Po parku sta se sprehajala fant in dekle z roko v roki. Takoj sem ugotovil, da ju veže iskrena ljubezen. Zdaj te pa vprašam, kje naj iščem pravo resnico, če je ni v iskreni ljubezni?

“Sto odstotno se strinjam s teboj,” je prepričano rekel Aljaž.

Oba sta bila študenta iz revnih hriboskih vasi, ona je živela pri stari teti in ji pomagala pri gospodinstvu, on pa je imel najeto malo podstrešno sobico.

Počakal sem, da je fant obiskal dekle.

“Poglej,” je deklica pokazala na majhno kletko, “nikoli nisem sama, ker mi dela družbo papagaj, ki že malo govori. Revež ima premajhno kletko, ko skače, si obdrgne svoje lepo perje, ko bom prišla do kakšnega denarja, mu bom kopila večjo kletko.”

“Res lep ptič,” gaje občudujoče pohvalil fant, “sploh pa, ker že malo govori.”

Naslednji dan je dekle obiskalo fanta v njegovi podstrešni sobici.

“Pokazal ti bom mojo malo skrivnost,” je rekel in privlekel na dan staro škatlo za čevlje, “poglej, zbiram znamke, včasih tudi kakšno kupim za mal denar. Komaj čakam, da bom zbral denar in si kupil album. Boš videla, kako bodo lepe, ko jih bom enkrat uredil …”

“Čudovite so,” je priznalo dekle.

“A veš, kaj je naslednjo soboto,” je potem vprašalo dekle.

“Kako ne bi vedel,” je fant kar poskočil, “vsak dan se zahvaljujem bogu, da se je to zgodilo. V soboto bo minilo leto dni, kar sva se srečala.”

“Res je, pridi k meni na obisk, teta se bo udeležila procesije, skuhala bom skromno kosilo, da bova proslavila.”

“Krasno,” je bil navdušen fant, “Jaz bom pa prinesel steklenico vina.”

“Še nekaj se zmeniva,” je potem zelo resno predlagalo dekle, “glede na najino trenutno finančno stanje se odpovejva dajanju daril. Kaj praviš?”

“Popolnoma se strinjam,” je odločno rekel fant.

Želiščar Aljaž si je pogladil brke:

“Pri temu paru ti je pa dobro kazalo. V njunem odnosu kraljuje prava resnica.”

“Prav imaš, res je dobro obetalo. Odločil sem se torej, da se bom udeležil njunega skromnega slavnostnega obeda. Sedel sem na streho razmajane hiše, ko sem ga zagledal, kako jo maha proti hiši z velikim zavojem in steklenico vina v žepu suknjča.

Kaj pa je zdaj to, mi ni šlo v glavo, saj sta se vendar dogovorila, da se zaradi denarne stiske to leto še ne bosta obdarovala. Ni mi dalo miru, nadel sem si skozipapirni pogled in imel sem kaj videti. Notri je bila nova velika ptičja kletka. Kje pa je dobil denar, me je prešinilo, da ga ni ukradel. Obrnil sem zgodovino za nekaj ur nazaj in ujel fanta, ko je ravno prodajal svoje znamke nekemu filatelistu.

A tako torej! Takole poteptati dogovor pa ni ravno vzor prave resnice, sem bil razočaran, glede na moj znanstveni esej seveda.

Fant je pred vhodom v stanovanje zavil na teraso, kjer je skril darilo. Aha, sem si dejal, rad bi naredil presenečenje.

Dekle je imelo že vse pripravljeno, bel prt je pokrival mizo in krožnika sta bila na svojem mestu. Natočila sta si kozarec vina in nazdravila.

“Kje pa je papagaj, ki že malo govori,” se je fant začel ozirati okoli.

Dekle je zardelo.

“Nisem si mogla kaj, da ti ne bi kupila darila. Še posebej, ko sem videla, kako rad bi si uredil znamke. Zato sem ti kupila album …”

In mu je izročila velik album zavit v prekrasen rdeč papir.

“O, res hvala, ampak kje je pa papagaj, ki že malo govori?”

“Veš,” je dekle povesilo oči, “saj si videl, da je bil v premajhni kletki, lepše mu bo pri ljudeh, ki mu bodo lahko nudili večjo kletko. Zato sem ga prodala.”

Fant je pogoltnil cmok v grlu:

“Ppprodala!?”

“Največ mi je do tega, da boš ti lahko uredil svoje znamke,” je reklo dekle in ga poljubilo, “saj si vesel, kajne?”

Fant se je prisiljeno nasmehnil:

“Vesel, da bolj vesel ne morem biti. Še danes ponoči bom pričel urejati znamke. Že kar vidim, kako bo zbirka oživela …”

“Saj ne more biti res,” Aljaž kar ni mogel verjeti čudni štoriji.

“Res žalostno, kajne, prava resnica se je sprevrgla v eno samo laž. Ničvreden material za moj esej. Spet je nastradalo moje rjavo oko. Iz njega je tako lilo, da sem se skobacal na prvi oblaček, ki je priplaval mimo. Če v iskreni ljubezni ne morem najti prave resnice, potem pa ne vem, kje naj še iščem. Po najbližji poti sem se odpravil domov pod moj brinov grm.”