Dim Zupan: Resnica enega (LAŽNIVA RESNICA)

0
51

Izpod  peresa Dima Zupana; pisatelja za otroke, mladino in odrasle. V nadaljevanju si preberite eno izmed pravljic  iz knjige Lažniva resnica, ki je izšla pri Založbi Mladika.

Dim Zupan: Resnica enega

“Tole je pa res od sile,” je z glavo zmajeval želiščar Aljaž, “kaj ti pomaga vsa ta omika milijonov preteklih let, ki jo nosiš na grbi, kot si se sam izrazil, ko pa vedno prideš na nepravi kraj ob nepravem času. Kot bi bil magnet za lažnivo resnico.”

“Tudi sam sem v začetku pomislil na to. Ampak, na koncu se je pokazal vzorec, ki ne more biti naključje. Znanstvene razprave o pravi resnici se pri vas v tem trenutku enostavno ne da napisati. Morda čez nekaj tisoč let, če se ne boste že prej pobili med seboj.”

“Opa,” je vzrojil Aljaž, “za enega pritlikavca v prevelikih škornjih si pa vseeno malo prečrnogled. Narobe je to, ker misliš, da si najpamenejši, v resnici si se pa lotil stvari iz napačne strani. Ne moreš se kar tako prepustiti oblakom in pričakovati, da bodo vremenske prilike odločale namesto tebe.”

“Daj nehaj, lepo te prosim,” je z roko zamahnil palček Brin, “Kaj bi pa ti storil na mojem mestu?”

“Kaj bi skakal po oblakih in se klatil po svetu, če pa lahko vse izveš o pravi resnici kar tukaj pri tvojem brinovem grmu. Recimo, vprašaj me, kako sem kaj?”

“Kako si kaj?”

“Hvala na vprašanju, še kar gre, samo noge me bolijo, kolena me dajejo.”

“Torej to je tvoja prava resnica?”

Aljaž se je s pestjo udaril po prsih:

“To je moja prava resnica, da bolj prava ne more biti.”

“Bi za njo zastavil tudi življenje,” ga je izpod čela pogledal palček.

“Brez pomisleka lahko zastavim svoje življenje pa še Katrino za povrhu. Vidiš, če poveš po pravici, se nimaš česa bati.”

“Kaj pa, če ti samo misliš, da je tako, v resnici so se pa stvari spremenile?”

“Če bi se stvari spremenile, bi jaz prvi izvedel, kajne,” se je zakrohotal Aljaž.

Brin ga je pomilovalno pogledal:

“Se spomniš, na začetku pogovora sem ti obljubil, da ti bom obnovil hrustanec v kolenih. Obljubo sem izpolnil pred kakimi desetimi minutami. Tvoja kolena so sedaj kot bi bil v puberteti.”

“Hudiča,” je Aljažu zaprlo sapo, “pa me je res nehalo gristi.”

Vstal je kot kakšen mladenič in poskokoval okoli palčka.

“Umiri se vendar in se raje zamisli, da bi pravkar lahko zakockal svoje življenje in še Katrino za povrhu.”

Želiščar Aljaž se je zasopel ustavil:

“Čakaj malo, to pa ne velja. Poseg si opravil za mojim hrbtom, jaz sem bil iskreno prepričan, da govorim resnico in samo resnico.”

“Seveda si bil, ampak to te ne opravičuje, da si se zraven debelo zlagal. Prepričanje še ni dovolj trdna osnova za resnico. Ponovno bi moral preveriti dejstva. Pa saj je vseeno, tako in tako sem si že izbral novo temo za moj znanstveni esej …”

“Aja, kakšno pa?”

“Delovni naslov je Življenje in razmnoževanje deževnikov. Pa nasvidenje, se bova že še kje kaj srečala, če ne s teboj, pa s tvojimi vnuki!”

Palček Brin je v trenutku izginil.

Aljaž si je veselo masiral prerojena kolena, ko ga je nenadoma prešinilo:

“Pozabil mi je izbrisati spomin! Celotnega pogovora se spomnim vsako besedo.”

Pograbil je košaro in stekel proti domu, preden bi se palčku posvetilo in bi prihitel popravit napako.

Žena Katra je sedela pred hišo in luščilla fižol. Aljaž je že na daleč pričel razburjeno pripovedovati:

“Katra, poslušaj, kaj se mi je zgodilo. Ko sem obiral brinove jagode, sem pri deblu zagledal neko čudno stvorjenje, kako smrči. Izkazalo se je, da to ni bil nihče drug, kot sam palček Brin. Potem mi je celo popoldne pripovedoval neverjetne dogodivščine …”

Katra je pomilujoče pogledala svojega moža in zamahnila z roko:

“Vidim, da imaš skoraj prazno košaro. Ti stari tepček, zaspal si na toplem jesenskem soncu in se ti je tako živo sanjalo. Drugič moraš bolj paziti, zemlja je že mrzla.”

“Ne,” je hitel zatrjevati Aljaž, “vse se je zares zgodilo, kot jaz tukaj stojim pred teboj. Imel sem srečo, da je palček Brin tudi že zelo star in pozablja, tako kot jaz. Pozabil mi je izbrisati spomin, zato se vsega natančno spomnim …”

Katra je zaskrbljeno gledala moža in zmajevala z glavo:

“Ne vem, ali ti gre tako na otročje, ali se ti je pa pričelo mešati. Če te ne bi poznala, bi že poklicala Lojzeta, da bi te odpeljal na urgenco. Lepo te prosim, pogovarjal si se s palčkom, daj prisluhni si, kakšne klobasaš. In če me spomin ne vara, je tudi tvoj ded na stara leta težil z nekimi palčki. Izgleda, da imate to v družini.”

Aljaž se je obupano sesedel na klop poleg Katre. Potem pa mu je v glavo šinila rešilna misel:

“Lahko dokažem, da sem res govorill s palčkom,” je kar poskočil, “preden sva se razšla, mi je obnovil hrustanec v kolenih. Poglej, nič več me ne bolijo.”

Da bi bilo videti bolj prepričljivo, je poskakoval pred ženo, kot kakšen otrok.

“A res, a palček ti je obnovil hrustanec. Res lepo od njega,” potem pa je kar izbruhnilo iz nje, “cepec stari, to je zaradi glukomat tablet, katere sem morala plačati preko samoplačniške blagajne. Za sedem zajcev denarja. Hvala bogu, da ti je pomagalo, samo da veš, tvoj dobri palček sem jaz.”

Aljaž se je ves zasopel skrušeno sesedel na klop.

Preden je Katra s peharjem očiščenega fižola izginila v hišo, mu je še navrgla:

“Zakaj ti ni raje obnovil pljuč, za kolena sem že jaz poskrbela.”

Stari želiščar je nemočno obsedel zunaj pod brajdo in mislil težke misli. Na koncu si je zabrundal v brke:

“Navsezadnje je pa le nekaj resnice v besedah palčka Brina. Včasih se izkaže, da postane prava resnica največja laž.”

 

K O N E C