Izpod peresa Dima Zupana; pisatelja za otroke, mladino in odrasle. V nadaljevanju si preberite eno izmed pravljic iz knjige Lažniva resnica, ki je izšla pri Založbi Mladika.
Dim Zupan: Resnica šestih
Nekaj časa sta želiščar Aljaž in palček Brin tiho sedela na robu gozda, zaverovana vsak v svoje težke misli.
“A veš, da me je tvoj zadnji poizkus odkriti pravo resnico ganil, pa čeprav se je vse skupaj dogajalo v daljni Afriki. Je pa zanimivo, da je povsod po svetu enak problem z resnico. Mislim, da je izmuzljiva in nestanovitna,” je potem zamišljeno rekel Aljaž.
“In v vseh časih,” je dodal Brin.
“Kam te je pa potem zaneslo?”
“Odkrito ti povem, nisem računal, da se bo vse skupaj tako zavleklo in mi je zmanjkalo perila, tako, da sem se bil prisiljen oglasiti doma. Potem pa, kot nalašč, jasni dnevi brez enega samega oblačka. Takrat, ko si ti nabiral arniko, se spomniš …?”
“Ne ravno.”
“No, saj ni važno, torej vkrcal sem se na jutranjo meglo, neudobno do konca, samo stojišča, nad Ljubljano pa je posijalo sonce, pok, in že sem bil na tleh.
To mesto sem imel rad, še ko so mu pravili Emona in so tam živeli neki čisto drugi ljudje, pa tudi sedaj ni napačno. Malo sem kolovratil okoli tromostovja, res hecno, kaj se je nekdo spomnil, narediti tri mostove, drugega ob drugem, potem pa sem se odločil, da bom vstopil v hram, za katerega sem predvideval, da je njegova glavna naloga iskati in ščititi resnico. Kaj bi to bilo, kaj misliš?”
“Kako pa naj vem. Mogoče sodišče?”
“Bravo, dobro si sklepal. Rekel sem si, če kje, bom tukaj deležen velike doze resnice. Vstopil sem v dvorano, kjer se je ravno odvijala razprava. Bilo jih je šest na strani pravice. Sodnica, zapisnikarica, državni tožilec in trije člani porote, na drugi strani pa direktor velikega državnega podjetja in njegov odvetnik. Zadeva je bila nadvse dolgočasna, šlo je namreč za to, da je bil direktor osumljen prejemanja milijonske podkupnine, da je sklenil donosen posel s tujim podjetjem.
O zadevi je imelo sodišče dokazov, zapisanih na dvanajst tisoč straneh, zato sem si rekel, tole bo končano v petih minutah in bodo pokvarjenega direktorja spravili na hladno.
Pa sem se krepko zmotil. Začeli so brati obtožnico ure in ure. Mislim, da sem bil edini, ki ji je prisluhnil, kajti zanimalo me je, zakaj je potrebno izgubljati toliko časa, ko je pa vsem že od začetka jasno, da je direktor lump. V dokumentih je pisalo, da je tuje podjetje priznalo, da je plačalo podkupnino in direktor ni mogel pojasniti od kod mu jahta, vikend in manjši avijon za štiri osebe. Da mu je posodil oče, ki je zato prodal štiri njive. Kar ni zneslo niti za eno kolo aviona. Pošteno so me utrudili.
Potem je nastopil zagovornik obtoženega. Enajst tisoč strani dokazov je neveljavnih, ker da niso bili pridobljeni na zakonit način, je oznanil in pa ali obstaja kakšna priča, ki je videla, da je njegova stranka prejela podkupnino.
Sodnica, zapisnikarica, državni tožilec in trije porotniki so staknili glave. Vseh šest predstavnikov zakona se je dolgo posvetovalo, potem je sodnica odločno povedala:
Nismo ga sicer zalotili pri dejanju, ampak iz celotne zadeve izhaja, da je resnica takšna, da je vaša stranka prejela podkupnino.
Odvetnik se je začel krohotati:
Koga pa briga resnica, sodišče mora odločati na podlagi dokazov.
Predstavniki sodišča so spet staknili glave, potem pa je sodnica skrušena izjavila, da zaradi pomanjkanja dokazov sodišče odstopa od nadaljnega pregona.
“Čakaj malo,” je razburjeno vskočil Aljaž, “pa si prepričan, da se je to dogajalo v Ljubljani in ne kakem drugem mestu.”
“Ker Emone ni več, je bila lahko samo Ljubljana. In Emonci se ne bi tako delali norca iz resnice. Ampak, če ti odkrito priznam, mi je kar lilo od smeha iz mojega modrega očesa, rjavo pa je bilo suho kot poper. O resnici na sodišču sicer nisem izvedel nič, sem se pa zraven kraljevsko zabaval. Za takšno odločitev sodišče ne bi potrebovalo šestorice uradnih oseb, ampak bi sodbo lahko spisal vratar.”
“Mislim, da si imel smolo, sicer je naše sodišče pošteno,” je ugovarjal želiščar Aljaž.
Palček Brin je zamahnil z roko:
“Kakorkoli že, hvala bogu, da se je medtem pooblačilo, zajahal sem prvi oblak in se odpravil kamorkoli. Od utrujenosti sem takoj zadremal.”
