Ponovno mi je prišla v roke knjiga Dnevnik Ane Frank. Z veseljem in s spoštovanjem sem jo ponovno prebrala in se s hčerko pogovarjala o vsebini.
Ves razred čivka, ker se bliža zaključna konferenca. Pol razreda sklepa stave, kdo bo padel in kdo bo šel naprej. Z G. naju bo konec od smeha, ker sta fanta za nama. C.N. in Jaques Kocernoot, s stavami zapravila že vso svojo počitniško žepnino. Od jutra do večera gre: »Padel boš!« »Pa ne bom.« » Pa boš.« Nič ne pomaga, da ju G. proseče pogleduje ali pa da jaz pobesnim. Po mojem mnenju bi morala pasti vsaj četrtina razreda, ko so pa taki butci.
Ampak profesorji so najbolj muhasti ljudje, kar jih je, in le izjemoma so kdaj pa kdaj muhasti tudi v pravo smer. Za svoje prijateljice se ne bojim, me bomo že izdelale. Samo pri matematiki sem malce negotova. No, ja počakajmo. Do takrat pa druga drugi dajemo korajžo.
(Dnevnik Ane Frank, razširjena izdaja z doslej še neobjavljenimi pismi, Založba Mladinska knjiga)
