Ne le da so sumili, da gre za ‘čudna delovanja’ pri obeh navedenih, ampak so vedeli in vedo še za veliko drugih primerov tovrstnih delovanj. Človek bi se lahko vprašal, zakaj torej prej niso nič naredili. Odgovorov na to vprašanje je več. Tu se bomo ukvarjali le z enim: namreč z dejstvom, da so določene vrste korupcije pri Slovencih normalne, celo moralne
Tako je bilo že v preteklosti in tako je tudi danes
To dejstvo je povezano s pogosto omenjenimi preživetvenimi strategijami, ki so jih naši predniki morali razviti, da so lahko preživeli od kmetovanja na slabi zemlji pod asimilacijskimi pritiski Germanov. Večkrat sem že omenila, da se je v teh razmerah zgodovinsko izoblikovala kot preživetvena enota skupnost, ki je bila v osnovi gospodinjstvo, nato pa še vas. Med člani teh dveh preživetvenih enot je poleg vrste drugih značilnosti obstajala obveznost pomagati, če sta bila bodisi posameznik ali skupina posameznikov ogrožena.
Obveznost ‘pomagati svojim’ je bila torej v preteklosti tako nujna preživetvena strategija kot tudi kriterij moralnega delovanja. Pri tem, kako in s čim se je ‘pomagalo svojim’, naši predniki niso bili pretirano natančni – ker v številnih situacijah tudi niso mogli biti. To je tisto, na kar mislim, ko pravim, da so bili naši predniki brezmoralni pragmatiki. A je treba pri tem dodati še neko podrobnost: brezmoralnost se nanaša na odsotnost moralnosti v neki povsem določeni zgodovinski različici – namreč tisti, ki jo poznamo kot protestantsko etiko. Kajti če kdo, potem socialni in kulturni antropologi vemo, da protestantska etika ni medkulturno univerzalni standard in da odsotnost te etike še zdaleč ne pomeni tudi odsotnosti morale. Moral je veliko vrst. In nekateri moralni kodeksi so lahko, gledano z zornega kota protestantske etike, tudi nemoralni. Tak primer je tudi tradicionalna slovenska morala.
Do kod in s čim?
Ker ta morala torej vključuje obveznost, da je treba ‘pomagati svojim’, se pravzaprav ne bi smeli čuditi, da se praksa ‘pomagati svojim’ ohranja še danes. Kot je izpostavila tudi Lamplandova, se namreč ljudje ne spreminjajo hitro, logike socialnih svetov, v katerih živijo, pa se spreminjajo še počasneje. Logika ‘pomagati svojim’ je zato bila in ostaja ena temeljnih moralnih obveznosti slehernega posameznika, ki velja za ‘normalnega Slovenca’. In če odkrito vprašate sami sebe, ali je prav, da pomagate članom svoje skupine po logiki ‘pomagati svojim’, boste najverjetneje ugotovili, da je tudi za vas ta logika pravilna.
Vprašanje je le, do kod in s čim. Kaj je še sprejemljivo kot ‘pomoč svojim’, verjetno med posameznimi Slovenci in Slovenkami variira. A so verjetno zelo redki tisti, ki si upajo povsem ignorirati to načelo, saj njegova kršitev v neformalnih mrežah pomeni resne sankcije, tudi izločitev iz skupine.
Zato nas ne sme čuditi, da je naša današnja socialna, politična in ekonomska realnost v glavnem realizacija logike ‘pomagati svojim’ v obliki ‘poskrbeti za svoje’. Vsaka stranka oz. strankarska koalicija, ki pride na oblast, odkrito ‘pomaga svojim’ tako, da za njih ‘poskrbi’. ‘Svoji’ dobijo najdonosnejše položaje in službe, najvišje plače, največje privilegije itd. In kot kaže novejša slovenska politična zgodovina, tudi danes Slovenci in Slovenke niso posebej malenkostni, ko skrbijo za svoje. Brez zadrege teptajo temeljne moralne standarde in kodekse in se nato, ko jih ‘dobijo’, čudijo nad tem, kar se jim očita.
Sankcije?
A napačno bi bilo sklepati, da gre v primeru kršiteljev nujno za nemoralne posameznike. Stvar je zapletenejša in za Slovenijo usodnejša: v resnici gre za neskladnost tradicionalne morale z moralo uvoženih zahodnih institucij. Tu gre namreč za dva v veliki meri nezdružljiva moralna kodeksa. In ta nezdružljivost je bistveno določila postsocialistični polom Slovenije. Tudi s tem, da tradicionalna obveznost ‘pomagati svojim’ blokira principe delovanja zahodnih institucij.
Drugi napačen sklep bi bil, da zapisano pomeni, da Slovencem ni pomoči, saj bodo potonili v brezmoralnosti. Tudi to ne drži. Našim prednikom se to ni zgodilo – zato, ker ima vsak moralni kodeks vključene tudi sankcije. Ena takšnih je bila tista, katere neizvajanje je med drugim ljudi spravilo na ceste. Gre za načelo, da je ‘pomoč svojim’ dopustna le tako dolgo, dokler ne uničuje skupine, kolektiva. Ko ‘pomoč svojim’ privede do uničevanja skupine, se tradicionalno omeji, prepreči. To je bila v preteklosti ena ključnih nalog kolektivnega nadzora kot tradicionalne oblike socialne kontrole naših prednikov. In natančno zato, ker smo ta nadzor pod geslom ‘ostankov socializma’ blokirali, je načelo ‘pomagati svojim’ dobilo monstruozne razsežnosti, ki smo jim v današnji Sloveniji priča.
In pričakovati, da bo to uredil pravni sistem, je seveda utopično. Saj tudi za pravnike veljajo obligacije in sankcije tradicionalne morale.
Vir: www.viva.si