Po drugem letu delovanja Društva likovnih umetnikov Dolenjske se dvanajst članov tokrat v avgustu – sredi poletja, a zato nič manj resno – predstavlja tudi v ljubljanski galeriji Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov.
Hamo Čavrk razstavlja dve grafiki iz cikla Carta Incognita, v katerem umetnik likovno prepleta poldnevnike in povratnike, da bi tako imaginarno potoval skozi različne prostore sveta. Z mrežami in črtami kaže pot v svoje ustvarjalno vesolje.
V prostor podobe Nastajanje je Mojca Lampe Kajtna naselila sledi zveri, ki ob iskanju plena preteče krožijo, vendar jim opne ne uspe prebiti. Posamične stilizirane figure v natanko odmerjenem prostoru abstraktne slike so shematsko nakazane ter izslikane s krhko občutenimi potezami.
Podobe Simona Kajtne, med katerimi je tudi razstavljena slika The right way, rastejo iz slikarjeve osebne mitologije, ki je gledalcu nejasna in skrivnostna, a so prav s takim ozračjem dovolj vabljive, da ga s svojo mistično ikonografijo vabijo k branju.
Podobe Jožeta Kumerja razkrivajo razum, ki zahteva analizo, primerjavo in iskanje paralel ter razglabljanje o likovni teoriji, pa tudi čustvo, ki napeljuje k krhki občutljivosti, k vse bolj rahločutnemu sprejemanju vidnega in doživetega.
Reprodukcije prostorske postavitve Slišati / Arhiskulptostrukcija v nekdanji cistercijanski samostanski cerkvi v Galeriji Božidar Jakac predstavljajo značilne paviljone kiparja Romana Makšeta, ki nas nagovarjajo s simbolnim sporočilom simbioze (sobivanja skulpture s prostorom) in prepričujejo s čisto likovnostjo.
Slike Jožeta Marinča, še posebno ozke vertikale, ki jih večinoma sestavlja, vsaka posebej predstavljajo enega izmed delov v mislih enovito ustvarjene celote. Instalacije, ki jih ustvarja v zadnjem času, so barvno žareče abstraktne likovne pripovedi, ki jih v postavitvi umirja črno-bela podoba.
Jožica Medle ostaja svoji tematiki zvesta, kar kažejo tudi njena razstavljena dela, pri katerih je barva nosilka globoko podoživetih duhovnih vsebin in likovnih skladnosti. Pri tem pa njene ekspresivne podobe po formalni strani mejijo na rob abstrahirane predmetnosti.
Navdih, ki usmerja ustvarjanje Nataše Mirtič, je v predmetnem in realnem ter podzavestnem in imaginarnem. Iz vsakodnevnih dogajanj in iz svoje notranjosti odbira spodbude in jih občuteno preliva v simbolno metaforično pripoved in tehnično dovršeno govorico harmoničnih barv, črt, oblik.
Janko Orač z izrazito barvitostjo sledi domači tradiciji z vsemi njenimi vizualnimi in duhovnimi prvinami. Značilno abstraktno zgrajene slike razkrivajo nakopičene metaforične in simbolne plasti krajine, kjer se soočajo napetosti barvnih ploskev.
Jože Slak se predstavlja z objektom Slepi organ, pred petimi leti nastalim za razstavo Pikčers. Živa barvitost in naključne vegetabilne fantazijske oblike govorijo o Slakovem impulzivnem soočanju s stvarnostjo, nepogrešljivo prežetem z jedkim humorjem, pa tudi z naslado.
Z asketsko izbrano barvo na dvodimenzionalni površini Gorazd Šimenko slika lastno dojemanje videnega sveta. Njegove slike so najbolj resnični odsevi slikarjeve notranje podobe, nekakšni vizualizirani in meditativno občuteni psihogrami.
Gibanje risb Uroša Weinbergerja posega v prostor, kar stopnjuje živost in istočasno omogoča upodobitev nečesa, kar sicer velja za neprikazljivo. Z nenavadnimi oblikovnimi in vsebinskimi prepleti jih slikar sestavlja v vizionarske, nadrealistično domišljijske podobe.
