Duhovna znanost nas uči, da je obstajala v starih časih, še zlasti v obdobju Atlantide, vrsta prvotnega ali korenskega človeškega jezika, ki je bil po vsej Zemlji enak, ker je v tistih časih prihajal govor, veliko bolj kot danes, iz najbolj notranjega jedra duše. V nadaljevanju želim to razjasniti. V časih Atlantide so ljudje ob občutenju zunanjega vtisa to izrazili tako, da je duša uporabila soglasnik. Kar je obstajalo v univerzumu zunaj človeka, ga je napeljalo k temu, da je oponašal vse, kar ga je obkrožalo, s soglasniki. Ljudje so čutili pihanje vetra, zvok valov, hišno zavetišče in izrazili svoje izkušnje z uporabo soglasnikov. Na drugi strani pa so svoja notranja občutja, bolečino, veselje in podobno izražali s samoglasniki. Videti se da, da je v govoru duša postala eno z zunanjimi dogodki, stvarmi ali bitji.
Akaša kronika razkriva, na primer, da ko so ljudje v preteklosti pričeli z gradnjo zatočišč za družino, ki naj bi ščitila in varovala ljudi, so se prvenstveno ravnali po oblikah prebivalcev teh bivališč. Te ‘zaščitne’ oblike, namreč oblike koč, ki so jih ščitile, so bile izražene s soglasniki, dejstvo, da so v njih vdihnjene duše teles, kar so ljudje lahko čutili v skrivni privlačnosti teh prvih domov, je bilo izraženo s samoglasnikom.
Postopoma je koncept zaščite prihajal na dan kot: ‘Imam zaščito, zaščito za človeško telo.’ Ta koncept je bil izražen s soglasniki in samoglasniki, ki niso bili poljubno izmišljeni, ampak nedvoumni in neposredni izraz izkušnje.
Tako je bilo kjer koli na Zemlji. Obstoj ‘prvobitnega jezika’, skupnega vsem ljudem, ni plod domišljije. Do neke mere so prvobitni prebivalci vsakega naroda še vedno sposobni razumeti ta prvotni jezik.Vsak jezik vsebuje določene zvoke, ki spominjajo na ta prvi jezik. Rečemo lahko, da so naši moderni jeziki posmrtni ostanki prvobitnega, univerzalnega človeškega jezika.
Ta prvobitni jezik je bil navdih nadčloveških bitij, naših pravih predhodnikov, ki so zaključili svoj razvoj v Lunarni fazi. Če ne bi bilo nobenega drugega vpliva, bi ostala celotna človeška rasa enotna. Obstajal bi en univerzalni način govorjenja in razmišljanja po vsej Zemlji. Individualnost in raznolikost se ne bi mogli razviti in tudi človeška svoboda se ne bi mogla uveljaviti. Razlikovanja in delitve v človeštvu so bile nujne za razvoj človekove individualnosti. Jeziki so bili drugačni v vsaki regiji na Zemlji zaradi dela tistih učiteljev, ki so bili inkarnacije luciferskih bitij. Ta luciferska angelska bitja so za svoja učenja uporabila jezik naroda, v katerem so se inkarnirala. Dolgujemo torej dokaz, da vsak narod govori poseben neuniverzalen jezik zaradi navzočnosti takih velikih, razsvetljenih učiteljev, ki pa so bili v resnici nepopolna angelska bitja, ki so še vedno dosegla veliko višjo stopnjo od človeških bitij okrog njih. Bitja, kot so zgodnji heroji, ki so jih častili antični Grki in so delovali v človeški obliki, so taki primeri. Enako velja tudi za mnoge druge narode.
Jasno je, da ta bitja ne smejo biti na hitro odpravljena kot popolnoma zla. Nasprotno, povzročila so, da je bila človeška rasa svobodna, ko so vpeljali raznolikost v to, kar bi sicer ostalo univerzalno poenoteno po vsej Zemlji. To je res za mnoge druge aspekte življenja in tudi za jezike. Individualizacijo, diferenciacijo in svobodo so omogočila bitja, ki niso dosegla popolnosti v Lunarni fazi. (Nadaljevanje čez tri dni.)
