1. Prva sposobnost, ki se je moramo naučiti, je prostorsko orientiranje našega telesa. Današnji ljudje se ne zavedajo, kaj to pomeni in da se to dotika najbolj temeljnih razlik med človeškim bitjem in živaljo. Živalim je že od začetka dano in namenjeno, da dosežejo svoje telesno ravnovesje v prostoru na določen način: enim je namenjeno, da bodo plezalci, drugim, da bodo plavalci, in tako dalje. Živali so tako ustvarjene, da se zmorejo od vsega začetka pravilno orientirati v prostoru. To drži celo za primate – najbolj razvite živalske sesalce. Če bi se zoologi tega zavedali, bi manj poudarjali število podobnih kosti in mišic med človekom in živaljo. To niti približno ni tako pomembno, kot je dejstvo, da človeškemu bitju ni bil prirojen način doseganja ravnovesja v prostoru, ampak ga je moralo postopno razviti iz svojega telesa.
Pomembno je, da moramo delati na sebi in se razviti iz bitja, ki ne more hoditi, v bitje, ki hodi vzravnano. To vzravnano držo, naš položaj v prostoru, moramo razviti sami. Z drugimi besedami – sami vzpostavimo svoj odnos do gravitacije. Tisti, ki ne želijo poseči globlje v to vprašanje, lahko izpodbijajo našo razlago s samo navidezno očitnim argumentom. Lahko oporekajo na primer, da smo ravno tako ustrezno konstruirani za pokončno hojo, kot so nekatere živali za plezanje po drevju. Če pobliže raziščemo zadevo, odkrijemo, da je orientacija v prostoru pri živalih določena z njihovo fizično organizacijo. Pri človeških bitjih pa je duša tista, ki vzpostavi odnos do prostora in oblikuje organizacijo.
2. Druga sposobnost, ki se je moramo sami naučiti iz našega osnovnega bitja in ostaja enaka v vseh inkarnacijah, je jezik. To nam omogoča komuniciranje s soljudmi in nam daje vlogo nosilcev duhovnega življenja, ki pronica v fizični svet predvsem preko človeških bitij. Pogosto je bil omenjen primer brodolomca, ki ga morje naplavi na zapuščen otok, še preden je imel kakršen koli stik z drugimi človeškimi bitji. Tak človek se nikoli ne bi naučil jezika. Kljub temu pa smo z dednostjo dobili nekaj, kar je vsajeno v nas za razvoj v kasnejših letih in ni odvisno od stikov z drugimi ljudmi. Z dednostjo nam je določeno, da bomo v sedmem letu zamenjali zobe. Tudi na samotnem otoku nam bodo zrasli drugi zobje, če bomo živeli tako dolgo. Toda če naša duša, tisti del nas, ki nadaljuje iz življenja v življenje, ni spodbujena, se ne bomo naučili govoriti. V nekem smislu moramo posaditi seme za razvoj grla v času pred mejo prvega spomina, preden dosežemo polno samozavedanje, da grlo lahko postane organ govora.
3. Še tretja, manj znana zmožnost, ki se je moramo naučiti kot posledico tega, kar nosimo skozi zaporedne inkarnacije. To je naša sposobnost živeti v svetu misli in idej. Naši možgani so oblikovani, delujejo in se razvijajo zato, da bi bili orodje za razmišljanje. V začetku življenja so možgani še zelo prilagodljivi, voljni, ker jih moramo še sami preoblikovati v instrument razmišljanja, ki bo ustrezal našemu osnovnemu bitju, naši duši. Razvitost naših možganov takoj ob rojstvu je rezultat dela sil, ki smo jih nasledili od naših staršev, starih staršev in tako dalje. V našem mišljenju je potencial, da se izrazimo ustrezno našim prejšnjim življenjem na Zemlji, kot individuumi. Po rojstvu torej, ko postanemo fizično neodvisni od naših staršev in prednikov, moramo preoblikovati svoje podedovane možgane.
Jasno je torej, da dosežemo pomembne korake v prvih letih življenja. Delamo na razvoju sebe v skladu z najvišjo modrostjo. Če bi se morali zanašati le na svojo inteligenco, ne bi mogli doseči tega, kar moramo v prvih letih naših življenj dovršiti brez lastne inteligence. Zakaj je tako? Zakaj morajo biti vse te stvari dovršene iz globin duše, ki leži zunaj naše zavesti? Ker so v prvih letih naših življenj naše duše in prav tako celotna naša bitja veliko tesneje povezana z duhovnimi svetovi višjih nivojev kakor v kasnejših letih.
Jasnovidni ljudje, ki lahko zasledujejo v ta razvoj vključene duhovne procese, ker so se posvetili duhovnim treningom, odkrivajo, da se zgodi nekaj izredno pomembnega v trenutku, ko dosežemo zavedanje Jaza, to je v trenutku, do katerega se najdlje nazaj še spomnimo. Vidijo lahko, da v zgodnjih letih otroštva okrog nas plava aura kot čudovita človeška in nadčloveška moč. Ta aura, ki je v resnici naš višji del, se razteza vsepovsod po duhovnem svetu. V tistem najbolj zgodnem trenutku, ki se ga še spomnimo, ta aura vdre bolj globoko v naše notranje bitje. Sebe lahko izkušamo od takrat naprej kot povezan Jaz, ker tisto, kar je bilo prej povezano z višjimi svetovi, vstopi v naš Jaz. Od tu dalje naša zavest vzpostavlja svoje lastne odnose z zunanjim svetom.
Ta zavestni odnos do zunanjega sveta še ne obstaja v zgodnjem otroštvu. Zdi se, da v otroštvu nad nami lebdi sanjski svet. Sebe razvijamo z modrostjo, ki ni v nas in je močnejša in obsežnejša od vse zavestne modrosti, ki jo pridobimo v življenju kasneje. Ta višja modrost deluje iz duhovnega sveta globoko v naše telo. Usposobi nas, da oblikujemo naše možgane iz duha. Popolnoma pravilno je, če rečemo, da se lahko tudi najbolj modra oseba uči od otroka. Modrost, ki deluje v otroku, ne postane del naše zavesti kasneje v našem življenju. Za našo zavest je zatemnjena in spremenjena.
V prvih letih življenja deluje ta višja modrost kakor telefonska zveza z duhovnimi bitji, ki živijo v svetu, v katerem smo tudi mi v času med smrtjo in ponovnim rojstvom. Nekaj iz tega sveta v času našega otroštva še vedno priteka v našo auro. Kot posamezniki smo takrat neposredno podrejeni vodstvu celotnega duhovnega sveta, ki mu pripadamo. Ko smo še otroci, vse do točke najzgodnejšega spomina, prihajajo v nas duhovne sile iz tega duhovnega sveta in nam omogočajo, da razvijemo naš praktični odnos do gravitacije. Hkrati nam iste sile oblikujejo naše grlo in naše možgane v žive organe za izražanje misli, občutij in volje.
Kasneje v otroštvu pa potem delujemo iz sebe, iz svojega Jaza, ki je še vedno v direktnem stiku z višjimi svetovi. Do neke mere lahko ta proces nadaljujemo tudi pozneje v življenju, vendar se pogoji spremenijo. Kadar koli se soočimo z občutkom, da nekaj, kar smo naredili ali izrekli v zgodnjih letih, razumemo šele sedaj, dobimo s tem potrditev, da nas je takrat vodila višja modrost. Šele čez leta torej uspemo pridobiti vpogled v motive našega preteklega ravnanja. (Nadaljevanje prihodnjič.)
