Kar sem povedal do sedaj, nam omogoča razumeti, kako je prišlo vodenje človeštva pod vpliv Kristusa. Ostale sile, katerih razvoj je bil zavrt v egipčansko-kaldejskem obdobju, so tudi nadaljevale s svojim delovanjem vzporedno s tistimi, ki so bile napolnjene s Kristusom, kot je moč razbrati iz mnogih sodobnih razlag evangelijev. Objavljene so bile knjige, v katerih so se trudili pokazati, da je mogoče razumeti evangelije astrološko. Največji nasprotniki evangelijev so citirali te astrološke razlage, ki so na primer trdile, da predstavlja pot arhangela Gabriela od Elizabete do Marije gibanje sonca iz konstelacije Device v naslednjo konstelacijo.
Do določene mere je ta astrološka interpretacija pravilna. V našem času so ideje te vrste v ljudi vcepila tista bitja, katerih razvoj je bil zaustavljen v egipčansko-kaldejskem obdobju.
Nekateri ljudje, ki so pod njihovim vplivom, bi nas radi prepričali, da so evangeliji samo alegorije oziroma prispodobe, ki predstavljajo določena kozmična razmerja. Resnica pa je ta, da je celotno vesolje izraženo v Kristusu. Kristusovo življenje lahko karakteriziramo tako, da opišemo vsak njegov trenutek ali dogodek s kozmičnim odnosom, ki je skozi Kristusa vstopil v življenje na Zemlji.
Takoj ko vse to pravilno razumemo, neizbežno in popolnoma sprejmemo, da je Kristus živel na Zemlji. Napačen pogled, ki smo ga omenili pred tem, trdi, da iz dejstva, da je Kristusovo življenje izraženo v evangelijih s kozmično konstelacijo, nujno sledi, da so evangeliji samo prispodobe teh konstelacij in da Kristus ni resnično živel na Zemlji.
Povedano želim še bolje razjasniti, zato mi dovolite, da uporabim naslednjo primerjavo. Predstavljajmo si vsako osebo ob rojstvu kot krogelno ogledalo, ki zrcalno odseva vse, kar ga obdaja. Če bi označili robne črte slik v zrcalu s pisalom, bi lahko potem vzeli ogledalo in nosili to sliko s seboj, kamor koli bi že šli. Prav tako nosimo v sebi sliko vesolja, kakršno je bilo v tistem trenutku, ko smo bili rojeni, in prav ta slika učinkuje in vpliva na nas celo življenje. Seveda lahko pustimo zrcalo tudi prazno, kot je bilo prvotno. V tem primeru bi odslikavalo okolico položaja, kjer bi se nahajali v vsakem trenutku, in nam priskrbelo popolno sliko sveta okrog nas. Ta analogija nam razloži stanje Kristusa v času med krstom v reki Jordan in misterijem na Golgoti. Kar vstopi v naše zemeljsko življenje samo enkrat ob rojstvu, je pritekalo v Kristusa Jezusa vsak trenutek zadnjih treh let njegovega življenja. Kar je priteklo v Kristusa iz vesolja po misteriju na Golgoti, se je zlilo z duhovno substanco Zemlje in se združilo z duhom Zemlje za vedno.
Ko je Pavel postal jasnoviden na svoji poti v Damask, je bil sposoben zaznati, da se je vse, kar je bilo prej v vesolju, združilo z duhom Zemlje. Ljudje, ki lahko podoživijo ta dogodek v svojih dušah, lahko to sami vidijo. V dvajsetem stoletju so človeška bitja sploh prvič sposobna duhovno izkusiti ta Kristusov dogodek, kot ga je izkusil tudi sveti Pavel. Do dvajsetega stoletja so imeli taka doživetja le tisti posamezniki, ki so pridobili jasnovidne moči z ezoteričnim šolanjem. Danes in v prihodnje pa bodo kot rezultat naravnega človeškega razvoja napredne dušne sile sposobne videti Kristusa v duhovni sferi Zemlje. Od neke točke v dvajsetem stoletju, ko bo le nekaj ljudi sposobnih imeti tako izkušnjo in bodo lahko podoživeli pripetljaj v Damasku, pa bo postopno tega sposobno vse več in več ljudi. V oddaljeni prihodnosti bo povsem naravna sposobnost človeške duše videti Kristusa na ta način.
(Nadaljevanje čez 3 dni.)
