Predpostavimo, da bi se dalo s pomočjo kakšnih posebnih kozmičnih moči nekako odstraniti običajni Jaz iz osebe – če bi bilo ta običajni Jaz, ki spremlja osebo skozi zaporedne reinkarnacije, mogoče ločiti od fizičnega, eteričnega in astralnega telesa te osebe – in bi potem ta običajni Jaz nadomestili z Jazom, ki je povezan z duhovnimi svetovi. Kaj bi se tedaj zgodilo? Po treh letih bi telo take osebe razpadlo!
Če bi se kaj takega lahko zgodilo, bi morala karma sveta nekaj narediti, da bi zaščitila duhovno bitje, ki je povezano z višjimi svetovi, da bi lahko živelo tudi po treh letih. Med preobrazbo iz otroštva v naslednje stopnje naš organizem zadrži svojo sposobnost za razvoj, ker se lahko še vedno spremeni v tem obdobju. V kasnejšem življenju se ne more več spremeniti in zato ne more preživeti z Jazom, ki bi bil direktno povezan z duhovnimi svetovi.
Samo ob zaključku naših zemeljskih življenj bomo sposobni ohraniti v sebi sile, ki nam omogočajo, da živimo z duhovnim bitjem več kot tri leta. Takrat bomo mogli reči: »Ne Jaz, ampak ta Višji Jaz v meni, ki je bil tu ves čas, je zdaj pričel delovati v meni.« Do takrat tega ne bomo mogli izkusiti. Največ, kar bomo zmogli, bo to, da bomo čutili prisotnost tega Višjega Jaza, naš dejanski, sedanji Jaz pa ne bo sposoben polno priklicati Višjega Jaza v življenje.
Privzemimo sedaj, da je človeški organizem vstopil v svet v nekem trenutku v sredini zemeljskega življenjskega obdobja in da je bil ta organizem v nekem trenutku s pomočjo določenih kozmičnih moči osvobojen svojega Jaza in je prejel v zameno Jaz, ki je običajno aktiven samo v prvih treh letih otroštva – tisti Jaz, ki je povezan z duhovnimi svetovi, v katerih živimo v času med smrtjo in ponovnim rojstvom. Kako dolgo bi taka oseba lahko preživela v telesu na Zemlji? Preživela bi lahko približno tri leta! Po treh letih bi morala poseči svetovna karma in ta človeški organizem uničiti.
Kar smo privzeli v zgornjem primeru, se v resnici zgodi enkrat v zgodovini. Ko je človeški organizem, poznan kot Jezus, stal na bregu reke Jordan, kjer naj bi ga krstil Janez Krstnik, je njegov Jaz zapustil fizično, eterično in astralno telo. Toda po krstu se je v tem organizmu rodil Višji Jaz človeštva v polni zavestni obliki. Jaz, ki deluje na nas s kozmično modrostjo v otroštvu, preden se ga z našo zavestjo zavedamo, je bil takrat popolnoma zavedajoč v Jezusu iz Nazareta. In ob tem mogočnem dejstvu je ta Jaz, ki je bil povezan z višjim duhovnim svetom, zmogel preživeti v človeškem telesu le tri leta. Dogodki so se morali odvijati tako, da so pripeljali do konca Jezusovo fizično življenje v treh letih po krstu.
Resnično moramo razumeti zunanje okoliščine v življenju Jezusa Kristusa kot rezultat notranjih vzrokov, ki smo jih pravkar obravnavali. To so zunanji izraz teh vzrokov. To razkriva globje vezi med našim notranjim vodnikom – ki sije v našem otroštvu kakor v temni sobi in vedno deluje pod površjem naše zavesti kot najboljši del nas samih – in kar je enkrat v človeški zgodovini vstopilo za tri leta v človeško telo.
Ta Višji Jaz, ki je povezan z duhovnimi hierarhijami, je vstopil v zgodovino v osebi Jezusa iz Nazareta – in ga simbolizira vstop svetega duha v obliki goloba, ki pravi: »To je moj ljubljeni Sin, danes sem ga zaplodil.« (Matej 3: 17) – tak je originalen pomen besed. Kaj se razkriva v tem? Če držimo sliko tega krsta pred našimi očmi, imamo pred seboj najvišji človekov ideal. To je pravi pomen tega, kar nam pripovedujejo evangeliji, da je Kristusa mogoče videti in prepoznati v vsaki osebi. Celo če ne bi bilo evangelijev in tradicije, ki bi nam sporočala, da je Kristus enkrat živel, bi nam naše vedenje o naravi človeškega bitja povedalo, da Kristus živi v nas. (Nadaljevanje prihodnjič.)
