Koncept vodenja človeštva, ki smo ga osnovali, lahko zdaj razširimo na mnogo načinov. Recimo, da neka oseba najde študente ali učence, ki mu predajo svoje duše, se predajo njegovemu vodenju in mu zvesto sledijo. Taka oseba bo iz pristnega samospoznanja zlahka ugotovila, da ji to, da je našla učence, daje občutek, da, kar jim ima povedati, ne izvira iz nje same. Namesto nje hočejo z učenci komunicirati duhovne sile iz višjih svetov, njo pa uporabljajo kot primeren instrument, s katerim se učencem razodevajo duhovne sile same.
Tak učitelj lahko potem sklepa takole. Ko sem bil še otrok, sem deloval na sebi s silami, ki so prišle iz duhovnega sveta. Najboljše, kar lahko prispevam zdaj, mora prav tako priti iz višjih svetov. Ne smem razumeti, kot da je to, kar prispevam, del moje običajne zavesti. Tak posameznik lahko resnično čuti, da neka dobrohotna demonska moč deluje iz duhovnega sveta preko njega na učence.
Po pisanju Platona je nekaj takega občutil Sokrat, ko je govoril o svojem demonu, o nečem, kar ga vodi in mu ukazuje. Mnogo poskusov je že bilo, da bi pojasnili Sokratovega demona. Da bi to razjasnili, moramo sprejeti idejo, da je mogel Sokrat čutiti nekaj sorodnega temu, kar se pojavlja z višjim premišljevanjem. Na tem temelju ugotovimo, da je v obdobju treh ali štirih stoletij, ko so v Grčiji prevladovali Sokratovi principi, Sokrat vpeljal način v grški svet, ki je služil kot priprava na velik dogodek, ki je sledil. Način, na katerega se sklicujem, da bi podprl razlago, da kar zaznavamo na posamezniku, ne vsebuje vsega, kar vstopa v ta svet iz višjega sveta. Ta način se je še naprej razširjal dolgo po Sokratovi smrti. Najboljši ljudje, ki so tudi tako občutili, najbolje razumejo besede: »Ne Jaz, Kristus v meni.« Zavedali so se, da je Sokrat moral govoriti z demonskimi silami, ki so delovale iz višjih svetov, toda skozi ideal Kristusa postane jasno, kaj je Sokrat v resnici mislil. Sokrat še ni mogel govoriti o Kristusu, ker ljudje njegovega časa še ne bi mogli v sebi najti Kristusovega bitja.
Tu znova občutimo, da gre za duhovno vodenje človeštva. Nič ne more vstopiti v ta svet brez priprave. Zakaj je Pavel našel svoje najboljše učence v Grčiji? Ker je Sokratova ideja pripravila temelje za to. To pomeni, da nedavni dogodki v razvoju človeštva vodijo k zgodnejšim dogodkom, ki so pripravili ljudi, da so kasnejši dogodki lahko delovali nanje. Tu dobimo idejo, kako daleč lahko spodbuda, ki vodi človeško evolucijo, seže. Prave ljudi postavi ob pravem času na mesto, kjer so potrebni za naš razvoj. V dejstvih, kot je ta, ki smo ga pravkar omenili, je vodenje človeštva splošno razvidno. (Nadaljevanje čez tri dni.)