Z vsako besedo je manj morja, na koncu bo ostalo samo ravnica, zemlja.
Dušan Šarotar je pisec, ki mu je dalo prvi pisateljski impulz morje z vso svojo skrivnostno raznolikostjo, s pisateljsko zrelostjo pa se vedno bolj posveča rodni prekmurski ravnici.
Za današnji dan pa ena izmed njegovih pesmi v prozi.
Zadnji vlak je odložil na tihi postaji sezonce
z vrečami starega krompirja, zdomce v zakrpanih
gvantih, utrujenega muzikanta s počenim bobnom
ter vdovo, ki teši otroka v neznanem jeziku.
Doma bomo sedli za prazno mizo in vse,
kar so prinesli, zložili na dva kupa.
Na prvega pomečkan bankovec in nikoli odposlano pismo,
na drugega izgubljena leta, ki jih bodo šteli vedno znova.
Tolažili se bodo, da so tisto bistveno,
kar manjka, zagotovo pozabili na vlaku,
ki se nikoli več ne vrne.
