DVE PLATI ŽIVLJENJA

0
143

III.

 

Odpravila sta se proti Bevkovemu trgu. Po poti nista spregovorila čisto nič. Vsak je bil zatopljen v svoje misli. Trg je bil poln ljudi, ki so si ogledovali stojnice na sejmišču. Lesene mize so bile polne različnih stvari: od oblek pa do suhe robe. Krasili so ga rdeče-sivi tlakovci. Posajena drevesa, obkrožena z nizko zeleno ograjo, ga delijo na polovico. Sredina Bevkovega trga je porisana z različni barvnimi vzorci in otroškimi igricami. Prav poživijo ga. Na vsaki strani Bevkovega trga so bari in gostilne, prenapolnjeni z ljudmi, ki so se greli ob vročem čaju, kavi ali pa so posegali po kuhanem vinu. Prišla sta do slaščičarne Pinjola. Prostor, kjer so pekli palačinke, je bil zelo majhen. Zelo je dišalo po čokoladi. Skozi priprta vrata, ki so vodila v kuhinjo, sta videla, kako izdelujejo domač sladoled. Naročila sta si čokoladne palačinke in se odpravila proti borovem gozdičku, da tam v miru pojesta.

Spotoma sta si ogledovala stvari na stojnicah, a sta bila še vedno tiho. Ko sta prispela do gozdička, sta se usedla na gugalnice. Borov gozdiček je izstopal s svojo temno zeleno barvo. Obkrožali so ju visoki bori. Na igralih poleg njiju so se igrali še majhni otroci. Tam je bilo tudi nekaj umetnikov, ki so slikali podobo gozdička ali tamkajšnje lesene kipe, ki krasijo zelenico. Nad igrali vodijo kratke stopnice do prostora, kjer so postavljene klopce v širokem krogu. Tam je stalno zbirališče najstnikov. Tudi sedaj so se tam že zbirali in iz nakupovalnih torb vlačili vino, pivo, Jagermaister, vodko…

Petra jih je vedno le od daleč opazovala. Včasih si je na skrivaj zaželela, da bi bila z njimi, pa si tega ni upala.

Pojedla sta palačinke. Takrat pa se Petra opogumi.

»Od kod pa si?«

»Iz Nove Gorice. Živim v bloku na Gradnikovi ulici,« odgovori Adam.

Petra se zamisli. Nemogoče. Saj bi ga vendar že opazila. Na videz je poznala vse stanovalce svoje ulice. Njega pa še nikoli ni videla. Zagotovo bi si ga zapomnila.

»Tudi jaz stanujem na Gradnikovi ulici. Nikoli prej te nisem videla.«

»Z družino smo se preselili iz Lokve na Krasu. Oče je tu dobil boljšo službo, mama pa je podedovala stanovanje, pa tudi jaz sem se moral prešolati. Tako se je vse lepo izšlo.«

Takrat je Petra storila nekaj, česar še sama ni pričakovala.

»A greva skupaj domov?«

Adam je seveda privolil. Hodila sta in opazovala hiše, bloke in trgovine. Tokrat sta ves čas govorila navadne vsakdanje stvari. Adam je celo opazil, da ko se Petra nasmeji, se na njenih licih prikažejo majhne prikupne vdolbinice. Njeni snežno beli zobje pa pomagajo narisati srečo na njenem obrazu. Tudi Petra je o Adamu spremenila mnenje. Najprej je bila prepričana, da bo zelo »zatežen« fant, saj ga je sodila po njegovem videzu, obleki in obnašanju. Pričakovala je zelo vzvišen pristop in nenehno iskanje težav. Vendar je svoje mnenje počasi spreminjala. Vedno bolj jo je presenečal. Izkazalo se je, da je zelo zabaven fant, poln energije, in da zelo rad govori. Pravzaprav je zelo nežna duša s prijetnim in optimističnem pogledom na svet in zelo pozoren do drugih ljudi. Pa tudi poslušati zna. Pravzaprav je pravo nasprotje svoje zunanjosti. Začutila je, da ji leze pod kožo. Postajala sta prijatelja.

Naslednje dni sta Adam in Petra skupaj hodila v šolo. Prijateljstvo se je krepilo. Med odmorom sta skupaj hodila v bližnjo trgovino Mercator in si tam kupovala malico, nato pa v šolo, v skupni prostor, kjer sta v miru pomalicala. Ta prostor je imel tri mize, ki so bile z vseh strani obdane s klopmi. Na eni steni je bil narisan veliki grafit, katerega pomena nista mogla razbrati, čeprav sta se trudila. Petra mu je rada pomagala pri šolskih stvareh, saj je bila v šoli zelo dobra. Adam pa je imel težave pri učenju. Vračal pa ji je s svojo pozornostjo in družbo.

Po koncu pouka sta velikokrat hodila na palačinke. Zvečer pa sta včasih skupaj sprehajala Petrinega psa Mufka. Kuža je bil pasme cavalier in je bil do Adama edina Petrina družba. Dekle je zaživelo. Izpolnila se ji je velika želja. Dobila je družbo.

 

 

IV.

 

Prišel je dan, ko je profesorica geografije, stroga in nepopustljiva, prodirajočega pogleda skozi velika okrogla debela očala, pomolila razredu nenapovedan test pod nos. Pol razreda je družno, protestirajoče vstalo in odšlo iz razreda. Kot ponavadi … Ostali pa so pisali test. Petra seveda pri testu ni imela težav. Adam pa se je mučil in nikakor ni mogel rešiti niti najlažje naloge. Geografija mu je bila vedno španska vas. Učil se jo je, ko je bilo to le najbolj potrebno, in takoj drugi dan vse pozabil.

Petri se je Adam zasmilil. Hotela mu je pomagati, zato mu je prišepnila.

»Adam …«

Adam je ni slišal, zato je še naprej čečkal samo njemu razumljive simbole po testu.

»Adam!« je skoraj zakričala Petra.

Profesorica jo je grdo pogledala, njena očala pa so ji skoraj padla z nosu. Vendar to dekleta ni ustavilo. Ponovno je priklicala Adama. Končno se je odzval.

»Petra, nimam časa sedaj. Tale test mi ne gre ravno najbolje.«

»A si že napisal ime nanj?«

»Ne, zakaj?«

»Podaj mi test, jaz pa ti dam mojega. Pa ne pozabi se podpisati,« je z nasmehom dejala Petra.

Skrivaj sta hitro in neopazno izvedla zamenjavo.

Petra je seveda rešila test v nekaj minutah, se podpisala in ga oddala. Pospravila je svinčnik v torbo in se napotila iz razreda. Kmalu za njo je pritekel Adam, ji segel z roko v lase in jo razkuštral.

»Najlepša hvala. Zdaj pa greva na vročo čokolado, da se ti oddolžim.«

Petra si je še celo pot popravljala pričesko. V baru Na vogalu, ki je bil v bližini Bevkovega trga, sta počasi srkala vročo čokolado. Poslušala sta najnovejše glasbene hite. Stoli pa so bili neverjetno udobni. Kar usedel si se in že si se izgubil v njegovi mehkobi. Prijetno jima je bilo.

»Mmmm, dobra je tale čokolada.«

»Haha, ja, tako zelo, da imaš kar čokoladne brke!«

Adam si je v zadregi hitro obrisal čokolado pod nosom.

»Petra. Jutri imam rojstni dan in rad bi te povabil na zabavo. Ob deveti uri pridi v borov gozdiček. Tam bomo s prijatelji malce praznovali. Malo družbe ti bo prav prišlo. Prideš?«

Petri je zaigralo srce. Končno je dobila priložnost, da postane enakopravni član družbe. Komaj je čakala. Seveda je z veseljem obljubila, da pride.