VII.
Peta je medtem tavala po Novi Gorici. Hodila je mimo stadiona proti Italiji, potem pa se je vrnila mimo dijaškega doma tja do Qulandije. Bila je depresivna. Njene oči so bile žalostne. Počutila se je mrtvo. Naslonila se je na stene podhoda ter počasi spolzela po zidu navzdol. Pristala je na zadnjici. Glavo je stisnila med kolena in razmišljala. Včeraj se je veliko zgodilo.
Še vedno ni točno vedela, kaj se je zgodilo. Vedela je le, da jo je tista majhna tabletka naredila srečno, da je z njeno pomočjo zaživela polno življenje. Ljudje so jo poslušali in oboževali so njeno živahnost, sprejeli so jo v svojo družbo. Tega si je vedno želela. A razmišljala je tudi o Adamu. Presenetil jo je s svojim pogledom na ekstazi. Bilo je nerazumljivo. Dobila je občutek, da jo omejuje, da ji ne pusti, da bi srečno zaživela. Pa saj ne namerava postati odvisnica. Le občutka sreče si je zaželela. On pa ji tega ni privoščil. K vragu pa tak prijatelj! Nihče je ne bo oviral na poti k sreči.
Odločila se je. Odslej bo živela tako, kot bo sama hotela. Nikomur več ne bo dovolila, da ji bo govoril, kaj mora delati, kje, kdaj in zakaj. In kaj je zanjo dobro in kaj slabo. Tudi Adamu ne. Prekinila bo stik z njim in zaživela po svoje. Zasluži si.
»Zdravo!« zasliši odmevajoč pozdrav.
Petra je vzdignila glavo. Pred njo je stal Filip.
»Ravno pravi človek v tem trenutku,« je pomislila.
Oči so se ji zasvetile. Nenadoma je bila prepričana, da se je prej pravilno odločila. Filip pozna pot do sreče …
»Pridi, greva nekam!« jo je povabil.
Prijel jo je pod roko in jo vzdignil. Šla sta mimo nebotičnika, mimo avtobusne postaje, natrpane z zdolgočasenimi in čakajočimi ljudmi. Šla sta mimo zaprte pekarne na Bevkovem trgu. Imela je razbito šipo, bila je zapuščena. Nasproti nje je bil ozek in visok podhod, ki je vodil na parkirišče za trgovsko hišo. Podhod je bil temen in ves porisan z grafiti. Pot ju je vodila prek parkirišča izza trgovske hiše do bara Na vogalu, potem pa naprej po Gradnikovi ulici. Ustavila sta se šele pri podzemni garaži pri trgovini Tuš.
»Pridi, tja greva,« je rekel fant in pokazal na vhod v garažo.
Petra se ni branila. S Filipom sta se usedla v krog poleg drugih neznanih ljudi. Vsi so gledali v tla, ki so bila umazana in mrzla. Pogovarjali so se o novi drogi, ki se je pojavila na tržišču. Petro so sprejeli, kot da je bila vedno njihova. To ji je zelo ugajalo. Sprva neprijeten pogovor jo je začel zabavati. Sedeli so v krogu in plastenka kokakole je krožila od ust do ust.
»Prav prijetna družba,« je pomislila Petra, »vsi me imajo radi, zaupajo mi in nihče mi ne soli pameti. Točno to sem si želela!«
Naenkrat pa v podhod priteče neznanec. Roke je imel v žepih. Stopil je v sredino kroga in pokleknil. S Petro sta se gledala iz oči v oči. Fantov obraz je bil pretirano suh. Videla je njegove suhe ličnice. Njegova bledica je izstopala v temi. Oči so bile majhne in brezizrazne. Njegova koža je bila postarana. Na njej je opazila veliko rdečih madežev. S suho in tresočo roko je iz žepa potegnil stekleničko temno rjave barve z belim pokrovom. Na njej je razbrala napis Metadon Krka.
»Dobil sem hrano za vse,« je ponosno izjavil.
Nato pa se je umaknil iz kroga in sedel na drugi konec podhoda. Druščina se je kot lačne živali spustila v napad na tabletke. Tudi Petra se jim je pridružila. Hitro je zgrabila še zadnjo.
»Le daj,« ji je rekel Filip, »to je veliko boljše kot tisto včeraj.«
Petra se ni pustila prositi. Filip ji je bil čedalje bolj všeč. Dala jo je v usta in jo splahnila s kokakolo. Sedaj ji je bilo jasno, zakaj je bila tam osvežilna pijača. Vsi so se naslonili na zid in počivali. Vsak je imel svoj kotiček. Petra jih je oponašala. Usedla se je k stebru in opazovala fanta, ki je prinesel tabletke. Iz žepa raztrgane majice je potegnil podolgovato stekleno cevko, ki je imela na koncu bučko. Nato je iz žepa potegnil vrečko, katere vsebine ni videla zaradi teme. Razbrala je le, da gre za nek prah. Stresel ga je v stekleno bučko in nato pod njo podržal vžigalnik. Cevko je počasi ponesel proti ustom. Videla je, kako se mu tresejo roke. Potegnil je prvi dim, ga zadržal v sebi in potem počasi izpihnil.
Metadon je počasi začel učinkovati tudi na njej. Počutila se je neizmerno sproščeno. Svojo glavo je naslonila na mrzel steber. Mislila si je, da boljšega ni mogla doživeti. Počutila se je, kot da bi gola ležala v velikem kosu vate. Prijetno ji je bilo. Hotela je, da ta občutek traja večno. Spet se je počutila srečno. Pred očmi je zagledala modrega samoroga. V ustih je držal rdeč tulipan. Začela se je pogovarjati z njim. Ponesel jo je v pravljični svet. Tam je bila kraljica. Vsi so jo občudovali in jo spoštovali. Bila je prava lepotica in najbolj zaželena oseba v deželi. Naenkrat pa je postala močno utrujena. Začutila je slabost. Pravljična dežela je izginila. Spet je bila v garaži. Nagnila se je na stran in izbruhala tekočino vseh barv. Ves svet se je nenadoma začel majati. Tla so švigala sem in tja. Zaprla je oči. Poskušala je zaspati, vendar ni mogla. Imela je suha usta. Končno je utonila v svet sanj skupaj s svojimi novimi prijatelji.
VIII.
Adam je sedel v avtu s sestro. Peljala sta se v Avstrijo.
Diagnoza, ki so jo postavili v bolnišnici v Šempetru, ni bila nikomur všeč. Razlaga, da je njihov Adam smrtno bolan in da ima pred seboj le še nekaj mesecev življenja, se jim je zdela nemogoča in zgrešena. Zato so se odločili, da pridobijo še drugo mnenje. Oče je izkoristil svoje zveze in poskrbel za še en pregled v Avstriji. S Sanjo sta potovala po avtocesti. Po poti sta poslušala Adamovo najljubšo glasbeno skupino Pink Floyd.
Fant je opazoval pokrajino. Drevesa so bila gola. Po vrhovih gora je že zapadel prvi sneg. Pot ju je vodila prek mejnega prehoda Predel v italijanski Trbiž. Od tam pa v Beljak in ob Vrbskem jezeru v Celovec. Veliko stavb v Celovcu je bilo v baročnem in renesančnem slogu. Adama je najbolj navdušila fontana v sredini mesta, ki je bila v podobi ležečega zmaja, ki mu je iz ust tekla voda. Med potjo je tako popolnoma pozabil na svojo bolezen. Prispela sta pred bolnišnico Landeskrankenhaus Klagenfurt, visoko stavbo svetlo modre barve z majhnimi okni. S Sanjo sta vstopila. Notranjost je bila snežno bela. Na levi strani je bila recepcija, v kateri so bile medicinske sestre, ki so urejale zdravniške kartoteke. Sanja se je usedla na udobne usnjene sedeže in čakala, da je Adam opravil zdravniški pregled. Prijazna medicinska sestra ga je sprejela in ga napotila v drugo nadstropje v sobo 3a. Odšel je v dvigalo, v katerem je igrala klasična glasba. Medicinska sestra ga je odpeljala k zdravniku, pri katerem je dobil napotnice za preglede, ki jih je moral opraviti.
Najprej so mu slikali glavo z magnetno resonanco. Adam se je moral takrat sleči do golega in odložiti vse kovinske predmete. Oblekel si je zeleno haljo. Ulegel se je na mrzlo mizo. Moral je biti popolnoma miren. Zdravnik je odšel v stekleno sobo in mu preko zvočnika naročil, naj se sprosti, vendar se ne sme premikati. Adam ga uboga. Ko se začne miza premikati v magnetno cev, mladenič zamiži in misli na lepe stvari. Ko naprava glasno razbija, Adama popade groza. Zdravniki pa na možganih niso odkrili nič posebnega. Sledil je EKG in ultrazvok srca, rentgensko slikanje prsnih organov, preiskava z izotopi in obremenitveno testiranje. Že pri EKG zdravnik opazi, da ima Adam modrikaste ustnice in nos. Opazi tudi njegove otečene gležnje in težko dihanje. Vedel je, za kaj gre, in takoj pospešil preiskave. V nekaj urah so bile le-te zaključene in zdravniški konzilij je postavil diagnozo. Bila je popolnoma enaka kot v šempetrski bolnišnici: močno srčno popuščanje, funkcijski razred NYHA IV.
Adamu in Sanji so zdravniki razložili, za kaj gre. Adamovo srce je zelo opešalo. Potrebna so zdravila, zelo verjetno pa tudi presaditev srca. Fantu se je stemnilo pred očmi.
Čim prej je želel domov.
