Dvajsetletna študenta sta pred tremi leti opozorila nase, ko je Matevž osvojil naslov zmagovalca v skupnem seštevku svetovnega pokala v hitrostnem lednem plezanju, uspeh je s 7. mestom dopolnil še njegov brat Jernej. In to samo leto dni po tem, ko sta začela tekmovati. Še bolj presenetljivo je, da brata Vukotič posegata po najvišjih mestih, čeprav sta v celoti prepuščena sama sebi. Trenirata celo brez trenerja, ker zanj nimata denarja. Nista pa samo odlična plezalca. Ker sta dobrovoljna, polna optimizma in vedno nasmejana, sta priljubljena tudi med soplezalci.
Matevž in Jernej sta borca. In to že čisto od samega začetka. Rodila sta se namreč skoraj tri mesece prezgodaj. Skupaj tehtala le slabe tri kilograme. To ju je na nek način zaznamovalo in močno povezalo. Brata si že vse svoje življenje stojita ob strani, si pomagata in se spodbujata. In verjetno ni naključje, da se že ves čas ukvarjata z istimi športi. Tudi z vzgibi na palici. Ker se je Jernej odločil, da bo poskusil preseči Guinnessov rekord, zdaj trenirata oba.
Jernej, kako ti kaže z vzgibi? Ti bo uspelo preseči Guinnessov rekord? Kot mi je znano, je trenutno najboljši rezultat v rokah Angležev in znaša 1007 zgibov v eni uri.
Neuradno sem rekord že presegel, in sicer mi je uspelo narediti 1039 zgibov. Prijavil pa se bom šele takrat, ko mi bo uspelo narediti okrog 1200 zgibov. Bojim se, da me bo premagala trema, zato moram imeti malce rezerve. Pot v Anglijo stane in ne morem si privoščiti, da bi »zamočil«.
Zakaj pa bi rad prišel v Guinnessovo knjigo rekordov?
Želim, da bi bil moj uspeh nekje zabeležen.
Ko ne trenirata vzgibov, trenirata plezanje. Od 16. leta se namreč ukvarjata z lednim plezanjem. Mi lahko razložita, za kaj pravzaprav gre?
Ledno plezanje se deli na težavnostno in hitrostno. Sicer pa je vse skupaj zelo podobno navadnemu plezanju, le da je plezalna površina led. Pri plezanju si pomagamo s cepini in derezami. Na žalost pa je zaradi milih zim pri nas zanimanje za ta šport v zadnjih letih precej upadlo. Tako ni bilo lani, kot tudi letos, nobenega državnega prvenstva.
Kdaj pa so se začela prva tekmovanja v lednem plezanju v Sloveniji?
Ko sva bila stara tri leta in ko se nama tudi sanjalo še ni o kakšnem plezanju (smeh). Leta 1994 je bila Pod skalco v Bohinju prva hitrostna "duel" tekma. Zadnja tekma v Bohinju pa je bila leta 1999, potem so jih zaradi milih zim prestavili v Solčavo, kjer so potekale do leta 2004. Ta zadnja tekma na Solčavi je bila največja in najboljša mednarodna tekma v Sloveniji. Takrat se je pomerila vsa svetovna elita lednega plezanja. Od takrat naprej so se tekme začele organizirati na različnih lokacijah po Sloveniji.
Kaj konkretno pomeni hitrostna duel tekma?
To pomeni, da se meri čas, ki ga tekmovalec porabi, da doseže vrh smeri. Tekmovalec je, medtem ko pleza, varovan od zgoraj (top rope). V finalnem teku pa tekmovalci tekmujejo po principu izločanja (duel) ali pa se jim meri čas na eni progi kot v kvalifikacijskem delu tekmovanja.
In koliko časa potrebuje dober tekmovalec, da pripleza na vrh?
Približno 9 sekund za 15-metrsko steno. Je pa seveda precej odvisno tudi od tega, kakšen je led.
Sicer pa je bila prva tekma v hitrostnem lednem plezanju s cepini in derezami že leta 1912 v Courmayerju na ledeniku Brenva. Tekmo je organiziral izumitelj klasičnih derez. Kdaj pa so te tekme prerasle v Svetovni pokal?
Leta 2000 so bile tekme v lednem plezanju prvič organizirane kot Svetovni pokal z enotnimi pravili in skupnim točkovanjem, podobno kot smučarski svetovni pokal. Tekme so razporejene po več državah, vzporedno pa so se začele pojavljati tudi lokalne tekme in državna prvenstva.
Koliko se jih v Sloveniji ukvarja s hitrostnim lednim plezanjem?
Na takem nivoju kot midva nihče. Sicer pa nas je približno 15. Število tekmovalcev upada, deset let nazaj nas je bilo približno 40.
Poleg hitrostnega lednega plezanja plezata tudi težavnostno ledno plezanje. Kje sta boljša?
Čeprav sva se letos bolj pripravljala na težavnostno tekmo, sva bila na koncu precej boljša v hitrostni disciplini. Sva pa tudi v težavnostni v Sloveniji med boljšimi.
Kako pa sta se odrezala lani?
Bila sva na dveh tekmah za Svetovni pokal, in sicer v Koreji in Švici. V Koreji se je Matevž na hitrostnem lednem plezanju uvrstil na 16. mesto, jaz (Jernej) pa na 21. V Švici sem osvojil 25., Matevž pa 29. mesto.
Koliko tekem za Svetovni pokal je na leto?
Pet. V začetku januarja sva odpotovala na prvo tekmo v Cheongsong v Korejo, konec januarja v Saas Fee v Švico, v začetku februarja smo tekmovali v Busteni v Romuniji, marca sam odpotujem v Kirov v Rusijo, Matevž zaradi šolskih obveznosti ne bo šel. Tekma v Italiji pa je letos odpadla, ker se je eden od postavljavcev smrtno ponesrečil.
Domnevam, da se je potrebno za skupno uvrstitev v Svetovni pokal udeležiti vseh tekem.
Res je. Midva žal zaradi finančnih problemov na vse tekme ne moreva iti. Navadno greva na tiste, ki niso tako daleč. Lani sva zbrala denar samo za dve tekmi. Tudi letos nama gre precej za nohte. Najin večni problem je, da nama manjka izkušenj na različnih terenih.
Kje pa trenirata?
Za domačo hišo imava plezalno steno veliko približno 100 kvadratnih metrov. Tam trenirava približno od 5 do 7 ur na dan. Tretji ali četrti dan sledi lahko plezanje, tek in streching. Včasih greva tudi v Mojstrano plezat na slap ali pa v hribe, da dobiva boljši občutek in si povečava kondicijo.
Pa vama to zadošča?
Za osnovni trening že. Na najini steni lahko trenirava le vzdržljivost in moč. Tu sva natrenirana do konca, problem pa nastane, ko prideva na pravo ledeno steno in tam nama pogosto zmanjka. Prave izkušnje namreč lahko dobiš le na pravi steni.
Kdo vaju finančno podpira?
Letos sva nekaj sredstev dobila od Občine Bled, nekaj tudi od sponzorjev. Še vedno pa se dogovarjava s planinsko zvezo, najino krovno organizacijo, ki bi nama morala nameniti nekaj denarja. Do sedaj nama na žalost niso dali še ničesar. Nekaj denarja zbereva tudi poleti, ko na Triglav nosiva pijačo. Oprtava si 30 kilogramov težka nahrbtnika in se odpraviva gor. Tako združiva prijetno s koristnim, pridobiva si potrebno kondicijo, pa še zasluživa zraven (smeh).
Koliko pa potrebujeta, da prideta na vrh Triglava?
Štiri ure do vrha in še približno tri ure, da prideva v dolino.
Če vaju prav razumem sta že ves čas prepuščena sama sebi?
Ja. Sva tudi brez trenerja, ker nimava denarja zanj. Tako sva kar drug drugemu trenerja.
Pa se vama to izide?
Precej več truda morava vložiti kot drugi. Je pa o tem zelo delikatno govoriti. Težko se primerjava z drugimi. Kaj pa veš, mogoče je pa nogometašu, ki ima sicer vse, težje kot nama, ker ima več konkurence. Res pa je tudi, da se morava midva ves čas boriti. Nama pa je zagotovo lažje, ker sva dva. Odkar pomniva, sva zelo povezana. Ko sva bila manjša, je bilo med nama tudi nekaj bratovskega rivalstva, z leti pa je tega vedno manj. Zdaj si samo še pomagava. Ko je eden na tleh, ga drugi povleče za seboj.
Tisti, ki hodijo na vodene treninge, imajo vse vnaprej določeno – čas vadbe, trajanje vadbe, potek vadbe vodi trener. Vidva sta za vse sama. Kaj vaju vleče?
Iskreno zadovoljstvo in veselje. Tudi midva sva se že kdaj vprašala, zakaj se nisva odločila raje za hokej ali nogomet. Tam bi lahko tudi kaj zaslužila. Se pač nisva odločila za denar. Hočeva si dokazati, da sva v življenju sposobna nekaj narediti. Nočeva, da bi bili najini spomini na mladost samo spomini na pijančevanje in žuriranje.
Obstajajo v vajinem športu kakšne denarne nagrade?
Ko je Matevž leta 2008 zmagal posamično, je dobil 700 evrov, ko pa je na koncu zmagal še v skupnem seštevku, ni dobil niti diplome, kaj šele medalje.
Vajin vložek je, domnevam, precej večji.
Za naju, ki nimava trenerja, maserjev, treningov sproščanja, vložek ni večji. Če pa bi želela imeti take pogoje, kot jih imajo najini sotekmovalci po svetu, ki si med drugim lahko privoščijo tudi priprave, denimo, v Kanadi, se nama račun ne bi izšel.
Koliko sta bila stara, ko sta začela z lednim plezanjem?
Približno 10 let. Takrat sva že nekaj let trenirala športno plezanje. Do 16. leta sva vzporedno trenirala obe disciplini.
Zakaj ravno plezanje? Kdaj in kako sta se prvič srečala s tem športom?
Čisto na začetku sva tako kot vsi mulci plezala po drevesih in trgala hlače (smeh). Zares pa sva poskusila, ko sva bila stara približno pet let in naju je oče, sicer jamar, peljal na plezališče Iglica na Bohinjsko Belo. Tudi oče je v mladih letih precej plezal po hribih. Šli smo skupaj z očetovim kolegom Anžetom Šanco, ki je že treniral plezanje. Takoj naju je potegnilo noter oziroma gor. Tako sva najprej začela plezati na domači steni Anžeta Šance. On naju je tudi vpisal v plezalni klub v Radovljici. Potem se je začelo zares.
Kaj pa je rekla mama? Plezanje je, domnevam, lahko tudi nevarno?
Ne spomniva se, da bi mama kdaj zganjala paniko. Čeprav se nama zdi, da jo je bilo večkrat strah. Nikoli pa tega ni izrekla na glas. Zelo naju podpira, tako kot oče. Sicer pa se nama plezanje ne zdi posebej nevarno. Od zgoraj tekmovalca namreč varuje vrv. V najslabšem primeru se vrv lahko odtrga ali v plezalca prileti kakšen kos ledu. Možnost za kaj takega je res zelo majhna.
Zanimivo je, da sta se odločila za isti šport. Je to zato, ker sta dvojčka?
Otroci, ki se veliko družijo, se navadno odločijo za isti šport, tako sva se tudi midva.
Kdo pa je pri vaju »ta glavni«?
Težko rečeva. Res pa je, da sem, ko sem bil majhen, vedno sledil Matevžu. Matevž je namreč 3 minute starejši od mene. Mogoče zato (smeh). Je bil pa ob rojstvu lažji od mene. Zdaj, ko sva odrasla, teh razlik ni več. Tisti, ki se mu na treningu bolj da, je tisti dan šef. Odvisno je tudi od dneva in od kombinacije treninga.
V športu sta vedno skupaj. Kaj pa sicer?
Že ko sva bila čisto majhna fantiča, sva hotela, da bi naju jemali kot dve samostojni osebi. V šoli nikoli nisva sedela skupaj, tudi oblačiti se nisva hotela enako.
Kaj pa zabava? Vajini vrstniki večino časa preživijo za računalniki ali ob kozarcu piva?
Zabava naju ne zanima preveč. Ravno včeraj sva bila prvič v življenju v Wellness centru. Izkoristiti sva morala karti, ki sva ju dobila za nagrado na lanskem Humarjevem memorialu.
In kako je bilo?
Zdelo se nama je pregrešno (smeh).
Wellness za večino mladih ni zabava. Kaj pa druženje z vrstniki po lokalih?
Če že greva kdaj ven, se morava prav posiliti.
Kaj pa punce?
Oba imava resni punci.
Kje pa sta ju spoznala, če ne hodita na zabave?
Prave punce itak ne spoznaš v baru.
To je že res, ampak vidva pravita, da sta ves čas v steni. Je mogoče kakšna prišla mimo (smeh)?
Matevž si je pred petimi leti rekel, da bi bil že čas, da gre malce ven v družbo. Šel je na reggae večer, po koncertu pa še v bližnji lokal na pijačo. In tam je sedela deklica, ki mu je takoj padla v oči. In ker Ana – Matevževo dekle, rado hodi v naravo in v hribe, smo se dogovorili, da gremo plezat. S sabo je pripeljala še prijateljico, iskrica je preskočila in tako sem dekle dobil tudi jaz (smeh).
Zdaj sta se bojda začela ukvarjati še s padalstvom?
V letalskem centru Lesce trenirava skoke na cilj s padalom. Tam imava res zelo dobre pogoje za trening, pa še plačati nama ni treba. Ravnokar sva osvojila teorijo in dobila padali.
Sta že skočila?
Ja.
In kako je bilo?
Strah naju je bilo precej bolj kot pri plezanju. Ko pa je strah minil, se je pojavil občutek, ki se ga ne da opisati z besedami. Nebesa!
Kaj vaju vleče, višina?
Globina.
Vajin oče je jamar. Se bosta tudi vidva posvetila raziskovanju jam?
To je pa že preveč globoko, pa še temno je (smeh).
Se poleg plezanja in padalstva ukvarjata še s kakšnim športom?
Jaz (Jernej) sem treniral karate.
Sam, brez Matevža?
Treningi so bili zvečer in Matevž je prepozno prišel iz šole oziroma je bil preutrujen za treninge. Vsak dan se je namreč v šolo vozil iz Bleda v Postojno. Vstajal je ob štirih in se pozno popoldne vračal domov. Enostavno mu ni zneslo. Se mi pa zdi karate zelo dober šport za obvladovanje psihe. In to je tisti segment, ki ga najmanj obvladam.
Kaj pa študij?
Sem študent drugega letnika Višje turistične šole na Bledu. Zaenkrat mi gre dobro. Imam status športnika, zato me ne gledajo postrani, ker zelo redko pridem na predavanja. Matevž letos hodi v prvi letnik Visoke šole za zdravstveno nego Jesenice, hkrati pa obiskuje še šolo za gorske vodnike. Lani ni študiral, ker je služil denar za šolnino.
Kako na vaju gledajo vrstniki?
Težko rečeva. Nikoli se ne sprašujeva o tem. Eno je, kaj si ti predstavljaš, da si mislijo, drugo pa je, kaj si zares mislijo o tebi.
Mislita, da sta drugačna od njih tudi zato, ker vama življenje ni prizanašalo in sta se morala precej bolj potruditi kot vajini vrstniki, ki imajo vsega dovolj?
Ne bi rekla. To je bolj odvisno od karakterja. Jaz jih precej poznam, ki so imeli vse, pa so kljub temu športniki.
Takšnih je po mojem prepričanju bolj malo. Precej več je otrok, ki jih nič ne zanima, ki jih nič ne motivira. Se strinjata z mano?
Tudi midva sva bila že na tem, da odnehava, pa sva drug drugega povlekla naprej. Prepričana sva, da je otrokom treba spremeniti mišljenje, jim besede, kot so, denimo, ne morem, ne znam, nisem dovolj dober, izbrisati iz njihovega besednjaka. Otroke je treba znati pohvaliti. Jaz (Jernej) to opažam na treningih. Otroke namreč treniram plezanje. Če otroka hvališ, bo zadovoljen, če pa ga začneš primerjati in grajati, bo hitro izgubil motivacijo. Najprej je otroke treba naučiti, da se ne smejo primerjati z drugimi. Da vse, kar delajo, delajo zase.
Kako sta pa vidva prišla do teh ugotovitev?
Jaz imam s tem še vedno probleme (Jernej). Matevž je psihično bolj stabilen od mene. In prav psiha je razlog, da mi na kakšni tekmi spodleti, čeprav sem zelo dobro pripravljen.
Kako pa izgledajo vajine psihične priprave?
Jih sploh nimava. Včasih prebereva kakšno knjigo. Ampak to ni to. Potrebovala bi nekoga, ki bi nama pomagal. Včasih mi je (Jernej) tako hudo, ko me na tekmi premaga nekdo, za katerega vem, da je precej manj treniral od mene in da je veliko slabše pripravljen kot jaz. Je pa psihično močnejši in mu zato uspe doseči boljši rezultat. Vedno sem verjel, da velja rek: Kolikor si vložil, toliko boš dobil nazaj. Zdaj pa ne vem več. Pogosto se zgodi ravno nasprotno. In to me jezi in žalosti.
Kdo z vama hodi na tekme?
Večinoma gre z nama prijatelj Rožle Bregar, fotograf, ki poskrbi tudi za najino pojavljanje v medijih.
Kje se vidita čez nekaj let?
Matevž se vidi v poslovnem svetu. »Želim nekaj ustvariti in pustiti za seboj in v tem maksimalno uživati. Vse življenje se bom lahko spominjal občutkov, ki me preplavijo, ko skočim iz aviona ali ko grem plezat.«
Jaz pa se vidim v hribih, s padalom na hrbtu. In potem – LETIM!!!!!!!!!!
