Junija si lahko v vitri ustvarjalnosti v Mestni knjižnici Izola ogledate tri nove razstave. Unikatni izdelki iz lesa so delo Danijela Čorkoviča, za morsko vzdušje je z nizkimi reliefi poskrbela Jožica Kleva, Marjeta Malešič pa predstavlja unikatne izdelke iz polsti. Tokrat predstavljamo Marjeto Malešič.
MKI: Marjeta, doma si s Krasa, živiš v Škofljici?
MM: Tako je. Pravzaprav se čutim doma tudi tu v osrednji Sloveniji, saj sem večino šol opravila v Ljubljani. Na Kras pa se vedno rada vračam, saj sem tu preživela prva in najnežnejša leta. In pri sebi opažam, da človeka z leti vedno bolj vleče prav ta zgodnja navezanost. Zaradi trenutnega dela pa sem sedaj vezana tudi na Škofljico.
MKI: Kje si pravzaprav odraščala in kje si hodila v šolo?
MM: Odraščala sem med Krasom in Ljubljano, kjer sem tudi začela obiskovati osnovo, srednjo šolo in nato še fakulteto.
MKI: V Ljubljani si diplomirala iz geografije, potem pa še iz etnologije. Zdaj pripravljaš magisterij?
MM: En majhen popravek. Najprej sem diplomirala iz geodezije, čeprav sem tudi na Oddelku za geografijo dober mesec poslušala predavanja, saj me zanima tudi geografija na splošno. Potem sem našla etnologijo in kulturno antropologijo, kar je še vedno moje osrednje področje zanimanja. Zdaj pa pripravljam magisterij s področja logoteorije, ki se v moji nalogi prepleta z ljudsko dediščino ali z delčkom naše duhovne kulture.
MKI: Kako si se odločila za študij etnologije? Kaj te je pritegnilo? Katera področja te še posebej zanimajo?
MM: Pravzaprav mi je bila etnologija in tudi kulturna antropologija vedno tisto ‘pravo’, moje, samo najti sem jo morala po imenu. To pa sem našla še za časa študija geodezije z obiskovanjem več informativnih dni. Pritegnilo me je to, o čemer sem vedno rada prebirala, poslušala, si ogledovala in pa zbirala različne stvari (znamke, značke, razglednice, kovance z držav po svetu, časopisne članke, časopisne slike in prispevke o predvsem izvenevropskih ljudstvih…). Vedno sem se rada poizkusila tudi v raznih ročnih delih in spretnostih. Od nekdaj pa me zanima tudi psihologija, načini in vzroki vedenja ljudi, globlja, duhovna plat in pa živali. Če bi se še enkrat odločala glede študija in prihodnosti, bi bil med ožjimi izbori gotovo tudi študij v povezavi z živalmi, morda preučevanje njihovega vedenja.
MKI: Zdaj pišeš magistrsko nalogo. Kakšno temo si izbrala in zakaj?
MM: Sedaj zaključujem dvoletni študij na Fakulteti za uporabne družbene študije, smer Psihosocialno svetovanje. Mojo temo pokriva predmet Psihoterapija in duhovnost, in sicer arhetipi in vrednote pri najbolj poznanih pravljicah s slovenskega kot tudi z malo širšega evropskega prostora. Etnologija in kulturna antropologija me morata spremljati tudi tu.. 😉 To sem jaz.
MKI: Tvoje življenje je dinamično, rada hodiš, rada se premikaš iz kraja v kraj, rada potuješ. Bi nam povedala kaj o tem?
MM: Ja. Verjetno sem se malo te dinamičnosti privadila že v samem otroštvu, ko so me vozili iz Ljubljane na Kras in obratno. In povsod sem se počutila doma, a hkrati nikjer tako, kot bi to bilo le v enem kraju. Tudi dobre kolege ali prijatelje imam razpršene po celi Sloveniji. Seveda tudi rada potujem, če se le da. Potujem najraje z vlakom ali tudi drugimi lokalnimi prevozi. Tako lahko vidim in občutim največ, se najbolj približam sliki tistih krajev in ljudi, vzpostavljam stike z njimi. Še posebej me že od nekdaj vlečejo bolj oddaljeni kraji izven zahodnega ‘modernega’ sveta. Ne zanima me moderna tehnologija in razvoj, mogočne stavbe in arhitektura, bolj me zanimajo sami ljudje sami, njihova življenja, zabeleženi trenutki, življenje skupnosti, same kulture z vsemi svojimi značilnostmi.
MKI: Katere so tvoje najljubše pohodniške destinacije?
MM: Ja, rada tudi hodim in najraje po naravi. Tu in tam se udeležim tudi kakšnega daljšega organiziranega pohoda. Vseeno pa imam rada malo manj množično obiskane poti. Sedaj sem jih začela odkrivati tudi v okolici Škofljice, na primer pohod po Svarunovi poti, pohod po barju.. Zanima me pot Po medvedovih stopinjah. V prihodnosti pa si želim vsaj enkrat prehoditi tudi Jakobovo pot do Compostele v Španiji.
MKI: Zanimajo te tudi afriške in latinsko ameriške države. Kaj te najbolj pritegne pri tako oddaljenih ljudstvih?
MM: Seveda. Zanima me Afrika, Latinska Amerika in morda še bolj Azija. Tja me vleče neko nasprotje od našega, zahodnega sveta. Na splošno me vleče večja preprostost, pristnost, spontanost in večja povezanost z naravo.
MKI: Imaš rada etno glasbo in ali igraš kakšen inštrument?
MM: Tudi glasba kot umetnost mi je blizu. Pravijo, da imam posluh tudi zanjo. Učila sem se igranja blok flavte in kitare. Ko zaključim študij se ji bom spet malo bolj posvetila, ker me vedno bolj vleče. Kot tudi k pravljicam, k umirjanju. Pred par leti sem spoznala gospoda, ki je tudi inovator na področju zvočil, drugih instrumentov in velik glasbenik po duši. V želji in načrtu je, da se naučim vsaj osnov igranja na srednjeveški oprekelj, ki ga tudi on igra in kdaj pa kdaj tudi še kakšnega izdela.
MKI: Spoznali sva se v Sežani, kjer si vodila delavnico izdelovanja košaric iz rafije. Kakšne delavnice še vodiš?
MM: Res je. Midve sva se prvič srečali v Sežani na delavnici izdelovanja košaric in podstavkov iz vrvi. Poleg tega sem imela že več delavnic izdelovanja košar iz beke ali srobota, izdelovanja svitkov, izdelkov iz polsti, rož iz papirja, blaga in izdelkov iz drugih ljudskih znanj.
MKI: Tokrat razstavljaš izdelke iz polsti. Kje si se tega naučila in zakaj te je pritegnilo izdelovanje iz polsti?
MM: Osnove polstenja volne sem se učila na več delavnicah, tudi v okviru podjetja Soven pa na raznih sejmih, kjer so razstavljali ali prodajali izdelke iz volne ali polsti. Nato sem kakšnega poskusila podobno izdelati tudi sama doma. Pri vsem tem me je pritegnila radovednost, nov ustvarjalni izziv ter sam material, prijeten in naraven.
MKI: Kakšne so v primerjavi z oblikovanjem drugih materialov posebnosti ustvarjanja iz polsti?
MM: Prav vsak material ali ustvarjanje ima skoraj svojstvene lastnosti in zakonitosti. Volna je na prvi otip zelo nežna, mehka in gladka.., hkrati pa moraš na njej vsaj pri mokrem polstenju kmalu pokazati svojo moč, kar se na primer pri šibju za razno pletenje ne bi obrestovalo.
MKI: Nam lahko zaupaš, kje nabavljaš volno in ali jo sama barvaš?
MM: Volno nabavljam pri podjetju Soven d.o.o., ki tudi odkupuje slovensko volno. Za česanje in barvanje poskrbijo oni. Pred leti sem se udeležila njihovega tabora in sklopa delavnic, kjer sem se res veliko naučila.
MKI: Kaj ti pomeni ustvarjanje?
MM: Uuuu. Ustvarjanje mi pomeni ogromno, pomeni, da sem še živa.
MKI: V naši knjižnici si lani za Dneve evropske kulturne dediščine imela predavanje o pomenu pravljic. Bi nam povedala kaj o pravljičnem izročilu, o tvojem odnosu do pravljic?
MM: Klasične ali ljudske pravljice sodijo med duhovno kulturo, med duhovno kulturno izročilo narodov ali ljudstev. Kot take nosijo v sebi tudi neko globljo simboliko, arhetipe in z njimi neka nenapisana pravila, vrednote in modrosti za življenje, ki so se izkazale za prave, ki vzdržijo. V tem je tudi čar predvsem ljudskih pravljic, saj so se ohranile skozi dolga obdobja. Pravljice so tudi vir upanja, raznih rešitev situacij v življenju posameznika, znajo potolažiti, hrabrijo, so prijazne, odprte za vsakogar in pozitivne. Vsebujejo pa tudi določene lokalne značilnosti, navade, karakterne lastnosti, kar jih dodatno bogati.
MKI: Obiskala si mnoge starejše ljudi in zapisovala njihova pričevanja. Si razmišljala, da bi njihove zgodbe objavila v knjigi?
MM: Seveda. O tem pogosto razmišljam, me navdihuje in imam določene načrte. Klenih in zanimivih posameznikov, ki bi si to zaslužili ter njihovih zgodb, zanimivosti poznam kar nekaj.
MKI: Si tudi zunanja sodelavka ISN SAZU. Ukvarjaš se s transkribiranjem posnetega gradiva. Kakšno gradivo je to? Gre za slovstveno folkloristiko ali kaj drugega?
MM: Tu moram malo popraviti. Lahko bi se tudi tako reklo, da sem neka njihova zunanja sodelavka. A formalno je šlo za večkratno študentsko delo. Res je. Večinoma sem prepisovala audio posnetke s terena znanih slovenskih etnografov, kot sta bila na primer Janez Dolenc in dr. Milko Matičetov. Na posnetkih so zabeleženi njuni intervjuji z domačini o lokalnem izročilu, šegah in navadah, letnih opravilih in praznikih kot tudi drobci duhovne kulture.
MKI: Je transkribiranje zahtevno delo in kakšen je tvoj pristop?
MM: Transkribiranje je lahko zelo zahtevno, če se lotiš prepisovanja karseda natančno, da poskusiš zabeležiti tudi lokalno govorico, narečje. In moj pristop se nagiba v tej smeri. Škoda je vsake narečne besede, izraza, ki bi se drugače, če ne bi bila zapisana, lahko sčasoma izgubila in pozabila. Celo bolje, da je zapisana dvakrat kot nobenkrat. Poleg samih besed in vsebine je včasih zanimivo razbrati tudi čustveno doživljanje tako spraševalca kot informatorja ob določeni temi pogovora, ob doživljanju in spominih.
MKI: V letošnjem letu si pridobivala izkušnje tudi z vodenjem ustvarjalnih delavnic za otroke. Te delo z otroki veseli, navdihuje?
MM: Ja, res je. V začetku leta se mi je ponudila prilika za priložnostno delo z otroki. Do sedaj sem sicer malo več delala s starejšimi, tako da mi je bil to dodaten izziv. Moram reči, da je bilo predvsem na začetku to delo kar malo naporno, ko pri vsej tej živosti še nimaš ustrezne kondicije. 😉 A kljub utrujenosti se vračaš domov pozitiven in še nekoliko mlajši, naravnan v prihodnost. Otroci so vir življenja, mladosti, upanja, novih načrtov in sanj. Poleg tega so pristni, ne znajo še prav igrati in lagati. Zato mi je bila to krasna izkušnja.
MKI: Poznaš veliko zanimivih ljudi. Na primer edinega lajnarja v Sloveniji. S svojim širokim znanjem in poznavanjem ljudi bi bila lahko tudi odlična novinarka ali pisateljica. Kaj meniš?
MM: Samo en popravek. Gospod, ki ga poznam, je prej edini izdelovalec lajn v Sloveniji. Takih, ki vrtijo ročico na lajni, pa je nekaj več. Res je, da me ljudje zanimajo. Predvsem preprosti in hkrati pokončni, posebni in zanimivi, ki imajo svojo držo in obraz. Ki znajo ali poznajo stvari, katere so morda že ali hitro tonejo v pozabo. Oni pa kljub temu še pri tem vztrajajo, to cenijo, za to živijo in se ne dajo. O tem in o njih vsekakor nameravam pisati v prihodnosti, kolikor se bo le dalo. Vredni so, da se jih vsaj na ta način ne pozabi.
MKI: Živiš med Krasom in Ljubljano. Na Krasu ti je zagotovo bolj všeč. Pokrajina je čudovita, posebno jeseni, ko se iz belih kraških skal rdeči ruj. Teti lahko pomagaš na njivi, saj obvladaš tudi kmečka dela. Bi povedala kaj o tvojem doživljanju narave?
MM: Že od malega so me veliko vozili v naravo, tako se je globoko zasidrala vame. Še posebej na Krasu sem se po gmajnah vedno rada ‘izgubljala’ in tam preživela več ur. Narava mi pomeni veliko, tu najdem nek svoj mir in velikokrat tudi odgovore na marsikatera vprašanja, ki se mi vsakodnevno zastavljajo.
MKI: Rada bereš? Katere so tvoje najljubše knjige?
MM: Seveda, rada berem. Od študija etnologije in kulturne antropologije pa na policah bolj prevladujejo tovrstne strokovne knjige in priročniki. Nekatere med njimi so res res skoraj za vsak dan, za celo življenje in bi morale z menoj, kamor bi šla jaz. Poleg etnoloških, zgodovinskih in geografskih so zadnja leta z mano vštric tudi psihološke, pa seveda vedno več pravljičnih oziroma zbirk pravljic in o pravljicah. Naj omenim Bruna Bettelheima – Rabe Čudežnega, Clarisso Pinkola Estés – Ženske, ki tečejo z volkovi, Kristino Brenkova – Slovenske ljudske pripovedi in druge.
MKI: Človeku s tako raznolikimi zanimanji, izkušnjami in znanjem zagotovo nikoli ni dolgčas. Kakšni so tvoji načrti za prihodnost?
MM: Hvala za ta kompliment, a učimo se celo življenje in znanja, izkušenj ni nikoli dovolj. V bližnji prihodnosti nameravam najprej dokončati študij in se še bolj konkretno osredotočiti na duhovno dediščino – pravljice ter na vse modrosti, znanja, rešitve, ki jih nosijo v sebi. Še naprej me zanima ustvarjanje in razne ustvarjalne delavnice, ki bi jih lahko imela, tako s starejšimi kot z najmlajšimi. Poleg tega nameravam tudi v prihodnje zbirati drobce kulturne dediščine ter dajati glas predvsem ljudem, ki ga po navadi ne dobijo. To so preprosti, a pokončni, zanimivi in posebni ljudje. Vredni so, da se jih ne pozabi in se venomer uči tudi od njih.
MKI: Marjeta, hvala za pogovor in želim ti uresničitev vseh tvojih želja.
MM: Najlepša hvala. Tudi jaz vam želim vse dobro, uspehov in zadovoljstva pri vašem delu.
Pogovarjala se je Špela Pahor
