IX.
»Filip, kdaj bo prišel tisti fant, ki je zadnjič prinesel metadon?« je vprašala Petra in ga povlekla za rokav.
»A misliš Matevž? Pride kasneje, z novo robo. Danes ne bo metadona. Zdravniki nam ga nočejo predpisati! A te zanima?«
»Seveda, se ti kar pridružim.«
Ponovno sta odšla v garaže. Sedaj je tam že vse poznala. Med čakanjem na drogo so si čas krajšali s marihuano. »Špinel« je že prišel do Petre. Ni se branila. Močno je potegnila, vendar ni bilo želenega učinka. Postala je le strašno lačna. Vsi so se začeli smejati. Zelo dobro se je počutila v tej družbi. Mimoidoči so jih gledali in se zgražali. Zanje so bili le narkomani, ki od svojega življenja nimajo nič. Le Petra je imela drugačno mnenje. Bili so vesela družba, ki si je včasih le poživila dogajanje. Ona ni zasvojena in verjetno tudi njeni prijatelji ne. Kadar koli bi lahko odnehala. Pa se ji je zdelo neumno, saj se je tako dobro počutila.
»Kdaj bo prišel Matevž?« je Petra kmalu postala radovedna.
Ravno takrat se je pred njo pokazal imenovani in ji vrgel majhen zavojček belega prahu.
»Na, tule imaš ljubica. To je šele tisto ta pravo. Kje pa imaš denar?«
»Kakšen denar?« se je začudila Petra.
»Veš, droge je treba plačati, saj nismo Rdeči križ!« ji reče Matevž in se nasmehne. Takrat Petra opazi njegove rumene zobe, ki jih že načenja gniloba. Za sekundo se zave, da je globoko zabredla. A odžene te grde misli. Saj gre le za nedolžen poizkus. Petra iz žepa potegne štirideset evrov in jih izroči Matevžu. To je zadostovalo za pol grama kokaina. Prav toliko je bilo v majhni prozorni vrečki. Petra ni vedela, kaj naj s tistim naredi. Filip je videl, da je zmedena, zato ji je priskočil na pomoč.
»Glej, tu je kartonasta podlaga. Stresi pol kokaina sem gor.«
Petra stori točno tako. Roke so se ji tresle od razburjenja. Komaj je čakala.
»Tu imaš britvico. Koko razporedi v tanko črtico. Naj bo dolga približno dva centimetra. Potem poišči košček papirja in ga zvij v tulec. Vstavi ga v eno nosnico in jo postavi ob črtico. Nato močno potegni.«
Filip se je odmaknil in odšel v svoj kot in si pripravil svojo dozo. Matevž je v drugem kotu spet kadil neko stvar, iz katere se je valil črn dim.
Petra je storila točno tako, kot je rekel Filip. Ko je prišla do konca črtice, je v glavi občutila velik pritisk. Kri se ji je ulila iz nosu, vendar je to ni presenetilo. Vstala je. Zavrtelo se ji je. Kri ji je kapljala po majici in po tleh. Obrisala si jo je v rokav. Njeno srce je tako hitro bilo, da je imela občutek, da ga bo vsak čas izgubila. Roke so jo srbele. Njena koža je hitro postala rdečkasta zaradi praskanja. Potem pa jo je zagrnila tema. Prikazal se ji je čudovit svet neverjetnih podob stvari, obrazov, barv in občutkov. Bila je srečna kot še nikoli.
X.
Adam se je ravnokar prebudil. Spet je bil doma, a bil je v šempetrski bolnišnici. Ob njem je stala zdravnica. V rokah je držala izvide. Adam se je počasi dvignil in jo pričakujoče pogledal.
»Pozdravljen, Adam. Kako se počutiš?«
»Moje roke in noge so mrzle, spet težko diham, najbolj pa me moti to, da se zadiham že na poti do stranišča.«
»Imam rezultate ponovnih preiskav. Povem ti lahko le, da slike srčnih votlin in koronarnih žil ne kažejo nič dobrega. Tvoje srce vedno bolj popušča. Nujno bo treba ukrepati.«
Adam ji odgovori: »Saj sem vedel. Pa saj vam zaupam in verjamem, da boste naredili vse, kar je v vaši moči.«
»Premestili te bomo na kardiološki oddelek. Dajali ti bomo zdravila, vendar je majhna možnost, da bodo pomagala. Že iščemo primerno srce, ki bo nadomestilo tvoje bolno.«
Zdravnica je odšla iz sobe. Adamu so prvič spolzele solze po licih. Obraz je zakopal v blazino.
»Zakaj? Zakaj se vse to dogaja prav meni? Nočem še umreti. Toliko moram še doživeti. Končati moram šolo. Želim se poročiti in imeti otroke, psa in veliko hišo. Želim spreminjati svet in pomagati drugim. Rad bi skrbel za svoje starše, ko bodo ostareli. Želim biti na sestrini poroki. Rad bi videl svoje prijatelje in jim povedal, da jih imam rad in da jih ne želim zapustiti. Strah me je, zelo me je strah …«
V njegovo sobo sta prišli medicinski sestri ter ga s pomočjo dvigala prepeljali na kardiološki oddelek. Sobo, v katero so ga pripeljali, je bila nežno rumene barve.
Adam je še vedno razmišljal. Spraševal se je, zakaj je vzel ekstazi. Zakaj je kadil? Zakaj? Ali je zaradi tega bolan? Želel je zavrteti čas nazaj. Mogoče pa je to njegova usoda.
»Tako je Bog rekel in tako se ti bo zgodilo. Če mi je usojeno, da bom živel, bom živel, sicer pa naj se zgodi Njegova volja.«
Zvlekel se je s postelje ter odšel proti oknu, ki se je raztezalo čez celo steno. Njegova soba je bila obrnjena proti Vrtojbi. Videl je mejni prehod in tja čez, globoko v Italijo. Gledal je ljudi, kako brezglavo hitijo po ulicah. Takrat se je spomnil na Petro. Le kje je to dekle? Zelo ga je razočarala.
Takrat je v sobo vstopila njegova družina. Mama steče k njemu in ga močno objame. Adam skoraj ni mogel več dihati. Videl je, da joče.
»Ne skrbi, vse bomo še rešili. Ta stvar se bo še dobro končala,« je rekla mama.
Adam se je usedel na posteljo. Okrog njega se je zbrala cela družina. Mama je poskušala skriti solze. Oče pa se je odmaknil k oknu in zamišljen opazoval okolico. Ni se mogel sprijazniti s tem, da njegov sin umira. Sanja je brata objela in iz žepa potegnila pozlačeno ogrlico. Na njej je visela ploščica, na kateri je pisalo: Upanje nikoli ne umre.
»Izvoli, Adam. To naj te spominja na dejstvo, da ne smeš nikoli obupati, tudi v tistih najbolj mračnih in žalostnih dneh! Vem, da ti bo uspelo.«
Adam si je ogledoval ogrlico. To je bilo najlepše darilo, kar jih je kdaj dobil. Iskreno in od srca. Spominjalo ga bo na sestro, ki verjame vanj. Adam si jo je takoj nadel. Takrat pa je medicinska sestra naznanila, da je obiskov konec. Kmalu pa se je vrnila s prozornim majhnim lončkom.
»Živijo, Adam!«
»Dan …,« odgovori nejevoljno Adam.
»Prinesla sem ti nekaj za razbremenitev in izboljšanje delovanja tvojega srčka.«
Adam žalostno pogleda v kozarček, ki ga še vedno drži sestra.
»Pa se bom kasneje počutil boljše?« spet nejevoljno vpraša, čeprav že pozna odgovor.
Medicinski sestri se naredi cmok v grlu.
»Poiskali bomo primernega darovalca. Sedaj pa pogoltni tabletki in počivaj.«
Adam vzame lonček. Tableti sta bili okrogli, beli in majhni. Prislonil je rob kozarčka na ustnice in ju pogoltnil.
»Zgodilo se bo tako, kakor mi je usojeno.«
