XI.
Petra je pred začetkom pouka odšla v žensko stranišče. Dlani je imela mrzle, takšen je bil tudi njen znoj. Postajala je živčna in napeta. Zaklenila je vrata ter se usedla na mrzlo školjko. Iz torbe, v kateri je bil le en zvezek, je izvlekla majhno črno škatlico. V njej je bil bel prah. Z nohtom je zajela nekaj prahu in ga nestrpno »posnifala«. To bo zadostovalo do malice. Njegov učinek ni bil več tako čudovit. Namesto nepopisane sreče jo je sedaj le nekoliko pomiril. V zadnjih dveh mesecih se stvari niso odvijale tako, kot si je sama želela.
Kljub temu v šoli ni spremenila vedenja, tudi njene ocene niso drastično padle. Bila je brihtno dekle. Po koncu šole je še enkrat obiskala stranišče in sledil je še en »snif«. Le da bo doma mirna. Odpravila se je proti stanovanjskemu bloku. Vstopila je skozi vrata v majhno stanovanje. Njene mame ni bilo doma. Delala je, kot po navadi. Tudi oče je bil v službi. Ni bila lačna, zato je kosilo preskočila. Napotila se je naravnost v svojo sobo. Bila je majhna, vendar čista, urejena in pravi vzor čiste najstniške spalnice. Ta soba je bila edini obraz Petre pred dvema mesecema. Na mizi je imela dragoceno namizno lučko in radio. Sobo so krasile plišaste igračke, ki jih je dobivala od očeta za rojstni dan. Svojo sobo je oboževala. Bil je edini prostor, kamor se je lahko zatekla, ko je želela biti sama.
Ulegla je se na posteljo. Prekrižala je noge. Desna roka je visela s postelje, leva pa se je dotikala hladne stene. Obhajale so jo mračne misli. Kar naenkrat jo je bilo strah. Česa se pravzaprav boji? Kaj če ji zmanjka droge? Kako bo potem prišla do le-te? Ne pozna nobenega »dilerja«, le Matevža. Kaj če naslednjič ta ne pride? Kaj pa, če ji kar naenkrat zmanjka denarja? Kako bo potem kupila »dozo«? Ali bo morala krasti? Ali se bo morala prodajati? Le zakaj jo grabi takšna panika? A je res zasvojena? Ne, ona lahko odneha z drogami, kadar hoče. Ni zasvojena in nikoli ne bo. Saj je pametna punca in tega ne bi nikoli dovolila! Kaj pa njena družba? A jo je strah, da jo izgubi? Pravzaprav, je to sploh družba, kakršne si je želela? Ali si morda želi le droge? Saj jih pravzaprav sploh ne pozna. Ne ve, kakšne sanje imajo, kaj jim je všeč, kaj počnejo, ko niso skupaj. Le čakajo na svojo dozo. Nato pa planejo nanjo kot lačni psi in se utapljajo v opojnih učinkih. Pravo nasprotje od Adama so! Saj res! Adam! Le kaj se sedaj dogaja z njim? Slišala je, da je bolan. Morda bi ga vseeno morala obiskati. Četudi ve, da ji bo pridigal. Obiskala ga bo. Pa naj bo, kar bo. Toliko mu je menda že dolžna. Vest jo je zapekla.
Zazvonil je telefon. Pobrala ga je s tal in se oglasila.
»Živijo, Petra.«
»Filip.«
»Imam nekaj nove robe. Čez petnajst minut se dobiva v garaži. Splačalo se ti bo!«
Petri so se zasvetile oči. V trenutku je pozabila na vest. Izpod postelje je vzela zadnjih sto evrov za naslednjo dozo.
Prišla je v garažo. Filip jo je že čakal. Ostalih še ni bilo. Bila sta zgodnja.
»Pridi, Petra, tu se usedi.« Filip je pokazal na sredino prehoda ob steni. Dekle se je usedlo in nestrpno čakalo.
»No, kaj je na jedilniku?« se je pošalila.
»Moka.«
»Kašna moka?«
»Pa ne mislim dobesedno moka. H mislim!«
»H?« se začudi Petra.
»Hors? Ti je kaj znano?«
»Kaj? Kakšnega konja misliš, Filip?«
»Ah, Petra, heroin mislim!«
»No, pa tako povej. Zakaj kompliciraš stvari.«
Filip se je naredil, da je to preslišal.
»Torej to pomeni, da si za?«
»Enkrat lahko poskusim …«
Petra je bila že neučakana. Gledala je Filipa, kako je iz torbe potegnil vrečko s H, žlico, citronsko kislino, vžigalnik in seveda čisto iglo. Opazila je, da ima v torbi tudi plastenko vode.
»Filip, ravno prav. Podaj mi vodo. Žejna sem!«
»Ni ravno za pitje, vendar naj ti bo. Le požirek naredi. Ostalo pusti!«
Petra je naredila požirek. Ta čas je Filip v roko vzel žlico in vanjo nalil vodo ter dodal nekaj citronske kisline. Na koncu je dodal še ščepec H. Žlico je dvignil pred nos. Spodaj je postavil vžigalnik in ga prižgal. Žlica se je grela in tako tudi zmes, ki se je spremenila v prozorno tekočino. Petri se je zdela vsa ta priprava zakomplicirana.
»Hej! Podaj mi košček vate. V torbi jo imam.«
Petra hitro poišče vato in jo poda Filipu. Ta odloži vžigalnik in postavi vato v zmes sedaj že raztopljenega heroina. Žlico previdno postavi na tla in sname pas s hlač.
»Zavihaj si rokav.«
Petra uboga. Adam ji močno zatisne pas okoli leve roke nad komolcem, vzame iglo in z vato posrka raztopino.
»Filip, to me že pošteno stiska!«
Filip se obrne proti Petri ter ji na roki poišče žilo.
»Sedaj ni vrnitve,« se posmeje.
Iglo ji potisne v žilo. Z izkušeno potezo povleče vrh brizgalke nazaj tako, da Petra vidi, kako se njena kri v pomeša s H. Nato pa Filip počasi iztisne raztopino v žilo. Petra je zaprla oči. Počutila se je sproščeno. Ni se zanimala za okolico. Obdajala jo je toplota. To, da se je znojila, je ni motilo. Padala je v trans. Najmočnejši doslej. Veliko podob in dogodkov se ji je zvrstilo pred očmi. Halucinacije niso bile tako žive in resnične. Čustva so se vrstila od neizmerne sreče, zadovoljstva, pa do joka in žalosti. Tako je v garaži nepremično sedela nekaj ur. Oboževala je ta občutek varnosti. Oči je še vedno imela zaprte. Njena glava je bila brez misli. Končno je odprla oči. Pred njo je stal Matevž. Gledal jo je naravnost v oči.
»Ti pa, kot kaže, si izgubila zenice!«
Petra se ni menila zanj. Matevž se je usedel zraven nje in iz žepa potegnil »joint«.
»A boš?«
Petra ga je pogledala in mu prikimala. Matevž prižge in ponudi Petri.
»Občutek H je fenomenalen, a ne?«
»Ja, prijeten občutek.«
»Ja, tudi prijeten odtis igle imaš na roki.«
Petra je pogledala roko. To je ni motilo. Še naprej je uživala v »jointu«. Počasi se je že danilo.
»A imaš kaj denarja s seboj?«
»Ja, nekaj pa imam, ja.«
»A greš z menoj po zalogo?«
»Seveda,« je veselo odgovorila.
XII.
Adam je ležal na postelji. Čakal je svoja zdravila. Njegovo zdravstveno stanje se ni izboljšalo. Dva dolga meseca je prebil v bolnici. Imel je že svojo sobo, ki jo je uredil po svoje. S seboj je imel tudi prenosni računalnik, s katerim si je krajšal čas. Velikokrat se je s sošolci pogovarjal po MSN-ju. Vsi so ga pogrešali. Preden je vstopila medicinska sestra, se je pogovarjal s Tinetom, ki ga je poklical med šolsko malico.
»Živijo, stari! Kaj bo zdaj?« je začel Tine.
»Ah, ne prav veliko. Tu je dolgčas, kot po navadi. Nimam kaj početi.«
»Vseeno bolje kot pa celodnevno učenje. Razrednik je vsak dan bolj jezen na nas zaradi slabih ocen. Ta letnik je najtežji …«
»Ja, bo potrebno vzeti knjige v roke, pa kaj prebrati …«
»Ja. Poslušaj, nekaj ti moram povedati, vendar ne po telefonu. Kdaj te lahko obiščem?« je radoveden Tine.
»Danes lahko priletiš od petnajste do sedemnajste ure. Danes bom sam. Sem komaj prepričal naše, naj ne hodijo.«
»OK. Potem se vidiva popoldne. Drži se!«
»Bom, hvala za klic. Pa pozdravi klapo.«
Medicinska sestra vstopi. V rokah drži njemu že zelo dobo poznan lonček s tabletami.
»Živijo. Kako smo danes?«
»Hvala, bil sem že bolje. Vi?«
»Dobro. Si za sprehod?«
»Seveda. Končno nekaj svežega zraka!«
Adam pogoltne tabletki. Čez pižamo obleče dolg črn topel plašč. Usede se na invalidski voziček. Sestra ga pelje pred bolnišnico. Prišla sta do steklenih vrat, ko ju je obsijalo šibko zimsko sonce. Zaslišal je zvok avtomobilov. Bilo je zelo mrzlo, vendar ga to ni motilo. Kako zelo je pogrešal zunanji svet. Rad bi se s prijatelji potepal po mestu. Tako močno si je želel nazaj svoje življenje. Adam je mukoma vstal.
»O, ne. Tako pa se nisva pogovarjala. Saj veš, da moraš počivati!«
Počutil se je nesrečnega. Ležati mora v postelji in biti pod nadzorom zdravnikov in čakati darovalca, ki ga najverjetneje ne bodo našli …
»Pustila te bom samega za nekaj minut. Vendar se ne naprezaj.«
Adamu ju spolzela solza po licu. Njegovo življenje je bilo prekratko. Ničesar ni dosegel, ničesar doživel. Usoda …
Medicinska sestra ga je kmalu odpeljala v sobo. Adam se je je že naveličal, saj je bila dolgočasna. V njej je prebil toliko nekoristnih dni.
Kmalu je prišel čas obiskov. V njegovi sobi se je naenkrat prikazal sošolec Tine. Adam ga skoraj ni več prepoznal. Čisto se je spremenil. Dolgi lasje, pa brki in brada so mu pognali. Izgledal je starejši.
»Živijo, stari!« ga je veselo pozdravil Tine.
»Tine! Kako si?«
»Super sem! Kako pa je s tabo?«
»Eh, saj veš … Vesel sem, da si prišel!«
»Odkar te ni več, se je zgodilo toliko stvari!«
»Zanimivih?«
»Ja, mislim, da te bo še ena stvar najbolj zanimala.«
»Katera?« je bil na trnih Adam.
»Petra.«
Adam vztrepeta. Čudni občutki ga spreletijo.
»Kaj je s Petro?«
»Nič ne veš? Te še ni prišla pogledat?«
»Ne.«
»No … Prejšnji teden sem jo nehote videl skozi priprta vrata v ženskem stranišču.«
»Pokvarjenec! In kaj je bilo tako zanimivo?«
»Takrat je »snifala« belo črtico.«
Adama sumničenja niso razočarala. Uresničil se je tisti najbolj črn scenarij.
»Si prepričan?«
»Da. Najprej nisem verjel, da je to sploh ona. Vendar sem jo še istega večera videl na Gradnikovi .«
»In …«
»Bila je v garaži.«
»In kaj je tam?«
»Tam se zbirajo narkomani, Adam!«
»Nisem vedel. In Petra je bila med njimi?«
»Ja. Bila je že pošteno zadeta. Neki drugi tip ji je pripravljal heroin.«
»Heroin? Ne morem verjeti …«
»Vem. Pošteno je že zabredla.«
Utihnila sta.
»Obiskov je konec,« ju je zmotila medicinska sestra
»Adam, vem, da je hudo, vendar sem bil prepričan, da ti moram povedati! Škoda je je.«
»O, se ti kar zahvaljujem, Tine! Prav si storil! Pa hvala, ker si prišel, pa prijatelje pozdravi!«
Tine je brez pozdrava odšel.
Adam se skrušeno usede na konec postelje. Le kaj dela Petra iz sebe? Le kako je lahko tako globoko zabredla? Na heroinu je že? Sedaj pa je bil res jezen nase, da je bil bolan. Če bi bil on tam …
